KUČ TOUR 2016 »UP AND DOWN« – 3. DEL
Še isti dan, ko smo zapustili Budimpešto, nas je pot proti večeru pripeljala v znameniti Krakov, mesto na jugu države, ki je prek 500 let, od leta 1038 do leta 1596, nosilo naslov glavnega mesta Poljske, danes pa velja za drugo največje mesto ter eno najbolj priljubljenih turističnih destinacij. Ker smo prispeli dokaj pozno in je bil za nami naporen dan, poln vožnje in raziskovanja rudnika, se je še kako prileglo hladno pivo, ko pa je zven pločevink po mizi začel odmevati z vse bolj »votlim« tonom, smo se počasi, eden za drugim poslovili v zavetja svojih postelj – vsi razen poslednjih borcev, velikega in malega Borisa. Ta sta se, kot dva pogumna pionirja v neznano divjino, odpravila v noč krakovskih ulic, vsi pripetljaji in dogodivščine, ki sta jih tam doživela, pa še danes ostajajo oviti v tančico skrivnosti, kot s pritajenim nasmeškom povesta naša junaka. Zaupala sta nam le dele zgodbe, prepletene z neuspešnim iskanjem odprtih barov na ulicah krakovskega predmestja, ki so bile kot opustošene, in pa skrivanja pločevink pred policijsko patruljo, po opozorilu domačina, da v mestu na javnih mestih ni dovoljeno popivanje, in to kljub temu da lahko v Krakovu na skoraj vsakem koraku ob katerikoli uri kupimo alkohol v manjših trgovinicah, namenjenih prodaji alkoholnih in tobačnih izdelkov.

AUSCHWITZ, NAJVEČJE NACISTIČNO TABORIŠČE SMRTI
Po invaziji ob začetku druge svetovne vojne je Krakov postal sedež splošne nemške vlade, Judovska populacija pa je bila primorana v selitev v Krakovski geto, od koder so jih pošiljali v koncentracijska oz. uničevalna ali delovna taborišča. Šestdeset kilometrov zahodno od Krakova se nahaja eno največjih in najbolj znanih tovrstnih taborišč – koncentracijsko taborišče Auschwitz, kamor se je naslednje jutro, po zajtrku odpravila tudi naša KUČ ekipa. Moje besedišče ne premore besed, ki bi opisale, kaj smo tam doživeli, videli in čutili, in prepričana sem, da vsak obiskovalec težko najde »prave besede«, ki bi opisale izkušnjo obiska Auschwitza. Koncentracijsko taborišče Auschwitz je bilo sestavljeno iz treh glavnih taborišč in kar 45 do 50 manjših. Ime izhaja iz nemškega imena za poljski kraj Oświęcim. Glavi del taborišča, imenovan Auschwitz I, je bil prvi del taborišča, ki so ga člani voda SS uporabljali za sedež svojega poveljstva. Sprva je deloval kot zapor za poljske politične zapornike in intelektualce, kasneje pa tudi za sovjetske vojne ujetnike, politične zapornike (med katerimi je bilo tudi 2.346 Slovencev), prostitutke, Rome, Jehove priče, homoseksualce in druge tako imenovane »asocialne elemente«. Tam so Nacisti izvajali prve eksperimente s smrtonosnim plinom, danes pa je kompleks preurejen v muzej in odprt za javnost. Ko so naši starodobniki požirali zadnje kilometre, ki so nas ločili od zloglasnega taborišča, se nas je počasi porajal občutek tesnobe. Kakšna čustva prevzemajo človeka, ko prestopi vrata tako grozovitega kraja, skozi katera je pred malo več kot 70 leti na tisoče in tisoče ljudi stopalo v svojo smrt, kako doživlja pogled na cinično sporočilo jeklenih črk »Arbeit macht frei« (Delo osvobaja), ki se grozeče dvigajo nad vrati v taborišče, obdano z električno žico … Živahen pogovor je počasi zamiral, in najbrž smo se v mislih, bolj nezavedno kot zavedno, že pripravljali na obisk taborišča »smrti«. Ob prihodu pa nam je bilo kaj hitro jasno, da te na to izkušnjo ne more pripraviti nič. Sprehod po stavbah in cestah z bodečo žico varovanega kompleksa je zares pretresljiva izkušnja. Zagotovo pa smo bili, bolj kot vse drugo, najbolj presenečeni in pretreseni nad našo lastno otrplostjo in otopelostjo, ki smo jo doživljali ob sprehodu med stavbami kompleksa in ob pogledu na fotografije, ki razkrivajo nepojmljive krutosti. Celotna izkušnja je tako nadnaravna, da je ne moremo v celoti doživeti, kaj šele dodobra doumeti, ves čas obiska pa imamo občutek, da nam je nekdo prisolil močno zaušnico, bolečino pa je zamenjala žgoča otopelost. Taborišče se zdi kot nedotaknjeno, kot da bi ga Nacisti ravnokar zapustili, razliko v času sporočajo le zeleni travniki in drevesa, ki se razraščajo med stavbami taborišča.

»TISTI, KI SE NE SPOMINJAJO PRETEKLOSTI, SO OBSOJENI, DA JO ŠE ENKRAT DOŽIVIJO«
Najtežja izkušnja je zagotovo obisk stavbe, kjer najdemo ostanke reči, ki so jih za sabo pustili preminuli zaporniki. Prav vsakemu obiskovalcu se dih ustavi ob vstopu v sobo, kjer nas iz vseh strani oblegajo kupi in kupi čevljev, med njimi premnogo otroških … Pa kupi kovčkov in ostalih osebnih reči, ki so jih za sabo pustili zaporniki, in so živi pričevalci razdrtih družin in uničenih življenj. Najbolj pa presunejo ogromni kupi las. Naj kot dober primer okrutnosti in popolne odsotnosti človeške sočutnosti navedem razlog za odstranjevanje las pri zapornikih. Nacisti glav svojih zapornikov niso brili, da bi dosegli razčlovečenje ali ponižanje žrtev, razlogi za to, kot za številna druga strahovita dejanja, storjena v taboriščih med drugo svetovno vojno, so bili popolnoma praktični in zato toliko bolj okrutni. Zbiranje las je bil industrijski postopek pridobivanja materiala, ki so ga uporabili na različne načine. Lase so stisnili v filc in jih uporabili za oblazinjenje ali kot polnilo za sedežne blazine. Materiale iz človeških las so uporabljali za oblazinjenje zimskih čevljev za vojake in člane železniškega osebja, ali pa so iz njih delali prejo in tkali tople nogavice za člane podmorniških posadk v hladnih morjih. Popolnoma praktično. »Lase je potrebno koristno uporabiti …,« pravi Nacistični dokument iz leta 1943, enako »praktičen« pristop pa so imeli Nacisti pri obravnavi slehernega zapornika, iz katerega so morali po predpisih »iztisniti« določeno količino dobička, naj bo to z delom, ki so ga zaporniki opravljali, ali s »surovinami« kot so lasje in drugo. Kot je v nekem dokumentarcu dejal preživeli zapornik taborišča: »Če poskušamo razumeti nacistično »logiko«, poskušamo počlovečiti njihovo norost, kar pa ni mogoče.« Če tega niso znali ali zmogli niti tisti, ki so to doživeli na lastni koži,, kako naj razsežnosti te »norosti« razumemo mi, nekajurni obiskovalci, ki nas izkustvo pusti brez besed ali oprijemljivih čustev.

SLOVENCI V AUSHWITZU
Celoten kompleks koncentracijskega taborišča Aushwitz je poleg treh glavnih taborišč, Auschwitz I, Auschwitz II – Birkenau in delavsko taborišče Auschwitz III – Monowitz, obsegal še od 45 do 50 manjših taborišč. V njih je skupno umrlo od 1,1 do 1,6 milijona ljudi, med njimi največ, kar 90 odstotkov, Judov. V taboriščih je umrlo največ madžarskih in poljskih Judov ter med 70.000 in 75.000 Poljakov. Zaprtih je bilo tudi 2.346 zapornikov iz Slovenije, 1.331 jih je tam umrlo. Točno število žrtev je težko določljivo, saj zaporniki, razen nekaj prvih »pošiljk«, niso bili registrirani, Nacisti pa so v zadnjih dneh vojne uničili večino dokumentacije.

Številke Slovencev, poslanih v taborišča, pa nas spomnijo tudi na tragično usodo našega naroda, ki je pod tiranijo nemškega okupatorja doživljal grozovite krivice. Nemci so na našem območju načrtovali hitro in popolno raznarodovanje, ki bi omogočilo formalnopravno priključitev zasedenega slovenskega ozemlja k avstrijski Štajerski in Koroški. Načrt raznarodovanja slovenskega naroda je obsegal množičen izgon Slovencev, predvidenih je bilo od 220.000 do 260.000, množično naselitev Nemcev, v vojnem obdobju predvidoma okoli 80.000, večino pa po vojni, in hitro in popolno germanizacijo tistih, ki bi še ostali doma. Uničujoče posledice tega načrta so čutile tudi številne družine pri nas na Kozjanskem, ki so bile izgnane iz svojih domov in so se kasneje vrnile na opustošene in zanemarjene domačije. Da niti ne omenjamo načrtnega uničevanja vsega, kar bi lahko spodbujalo slovensko narodno zavest, prepoved uporabe slovenskega jezika v javnosti, prepoved slovenskega tiska, uničevanja slovenskih knjig in ponemčevanja krajevnih imen, vzgoje s pomočjo nemških društev za prevzgojo otrok in mladine ter siljenja Slovencev, da ponemčijo svoja imena …

Obisk taborišča Auschwitz je zagotovo težka, a vendar pomembna izkušnja, ki bi jo moralo doživeti čim več ljudi. Bistvo obiskovanja tovrstnih spomenikov namreč ni zgolj ohranjanje spomina na žrtve, pomembno je, da se iz preteklosti učimo. Auschwitz služi kot veliki nagrobni kamen, ki je v opomin človeštvu, kam lahko pripelje sprevržena miselnost o nadvladi nad sočlovekom, in da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti. Obiskovalcu se v spomin še posebej vtisne napis: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo.« Preprost stavek, ki ima moč, da nam v kosti nažene več strahu, kot tisoče besed in fotografij.