V petek zgodaj zjutraj je naša pisana karavana starodobnikov zapustila Krakov in se odpravila v smeri glavnega mesta Poljske – Varšave. Lahko bi rekli, da smo tja dobesedno potovali na krilih vetra, saj so bili sunki tako močni, da so zakuhali velike težave na cesti, ki je bila polna polomljenih vej, zelo pa so otežili potovanje predvsem za oba večja kombija, tako da sta veliki Boris in Jure dobro natrenirala bicepse preden sta dokončno parkirala v Vrašavi. Nekje na sredini poti so se naše poti razšle, saj je bila moja in Borisova destinacija za naslednjih nekaj dni dvorec Żelechów Pałac, kjer se je odvijala poroka dobre prijateljice Monike, na katero sva bila povabljena po službeni in družabni dolžnosti, ostali del ekipe pa je ta čas izkoristil za počitek in uživancijo ob jezeru Zalew Sulejowski. Še preden pa so se prepustili počitnikovanju na plaži, se jim je na letališču v Varšavi pridružil zadnji manjkajoči člen odprave, Danaja, ki so jo prej doma zadržale študijske obveznosti. Naša ekipa je bila tako popolna, a za nekaj dni ločena. In medtem ko sva midva skupaj s poljskimi znanci uživala v dobrotah dvorca, enkratni hrani in domačem točenem pivu – vse ob romantičnem vzdušju v soju sveč – močan veter je namreč poškodoval električno napeljavo in nas prikrajšal za udobnosti modernega sveta, kot sta elektrika in tekoča voda – si je ostali del ekipe ogledal Varšavo in preživel noč v tamkajšnjem hostlu, že naslednji dan pa so parkirali na peščeni plaži jezera in zabava ob ustvarjanju umetnin iz peska, poležavanju na plaži in prijetnem srkanju hladnega piva se je začela.

KAJ TI BO ELEKTRIKA, ČE IMAŠ TERME
Kot rečeno pa sva se midva takoj po prihodu na čudovito posest palače Żelechów nemudoma privadila na vrhunsko udobje te enkratne turistične destinacije. Palača Żelechów s svojim spa in wellness centrom je luksuzni družinski hostel in termalno kopališče v okraju Mazowieckie, dobrih 87 km iz Varšave. Njena posebnost je enkraten ambient, ki izvira iz čudovite arhitekture in zgodovinskega ozadja, ki sega v 18. stoletje, ponaša pa se s 75 luksuzno opremljenimi sobami in apartmaji, ki so enkratna kombinacija udobja in stilske opremljenosti. In eno izmed teh soban sta zasedla dva navdušena Slovenca, ki sta se poskušala kar se da dobro pretvarjati, da tja tudi spadata. To, da je neurje za nekaj časa uničilo električne povezave in prekinilo dovod tekoče vode, naju ni niti malo zmotilo, medtem ko sva v družbi poljske poročne zasedbe uživala v odlični hrani, ki je bila za takšno lokacijo presenetljivo ugodna, se predajala ugodju v njihovih termah in tešila žejo s pivom domače pivovarne. Kaj lepšega si lahko želi popotnik, ki ima za sabo dobrih 1.500 prevoženih kilometrov v hrošču brez klime. Sem že omenila, da ima ta dvorec lastno pivovarno in lastni termalni in savna center? Sem omenila, da je to dvorec?

Po enkratni izkušnji poljske poroke sva se z Borisom ob spremljavi novopečenih zakoncev, Monike in Macieja, odpravila na »ekspresni« ogled Varšave. Po prihodu v to ogromno mesto smo se »s trebuhom za kruhom« najprej odpravili na kosilo, nato pa na sprehod po eni od glavnih ulic, ki vodijo v stari del mesta. Sama sem v Varšavi pri Moniki pred časom že preživela daljši oddih, zato bom z vami še toliko lažje delila razne zanimivosti o tem poljskem mestu, ki sem ga imela priložnost spoznati, in seveda vse, kar sva izvedela ob tokratnem obisku.
Glavno mesto Poljske Varšava, po Poljsko Warszawa, nedvomno oddaja prav posebno energijo, ki jo začutimo takoj, ko se prvič sprehodimo po ulicah tega mogočnega mesta. Obiskovalca prevzame vtis modernega velemesta s podzemno železnico, visokimi bloki in stolpnicami, ki jim ni ne konca ne kraja. Mesto je eno najhitreje razvijajočih glavnih mest v Evropi, ki vsakoletno privablja večje število obiskovalcev, hkrati pa je tudi mesto z največjim številom prebivalcev v državi – kar 1,7 milijona.
Če imate srečo in v mesto prispete z vlakom, metrojem ali s kakšnim drugim prevoznim sredstvom, ki ga ne šofirate sami, boste mesto nemudoma vzljubili, saj je tamkajšnji transportni sistem zelo prijazen turistom. Če pa imate to nesrečo, da se v dogodivščino premagovanja varšavskih obvoznic in hitrih cest ter ostalih »cestnih klopčičev«, zgrajenih posebej za lažji pretok neverjetne mase voznikov, spustite v starodobnem hrošču, in to v času največje prometne konice, se pripravite na živce parajočo in pretresljivo dogodivščino, ob kateri boste, kot bi mignil, pozabili na svojo nujno potrebo po dnevni »kofeinski dozi«. Varšava namreč velja za eno najbolj prometno obremenjenih mest v Evropi, Poljaki, ki so skrajno drzni in hitri vozniki, k čemur zagotovo pripomorejo tudi izredno nizke kazni za prehitro vožnjo, pa v povprečju v prometnih konicah na varšavskih cestah preživijo 106 ur na leto.
Ko vam torej končno uspe najti parkirno mesto in se želite kar se da hitro umakniti od nadležnega prometa, se podajte na sprehod v čudovit stari del mesta. Prostorni Dvorni trg s prepoznavnim baročnim kraljevim dvorom in Sigmundovim stebrom, postavljenim v čast poljskemu kralju, ki je sedež države iz Krakova prenesel v Varšavo in s tem najbrž zanetil večno rivalstvo med mestoma, predstavlja lep uvod v nadaljnje raziskovanje in obenem vhod v staro mestno jedro. V celem mestu pa zagotovo najbolj izstopa Palača kulture in znanosti, ki s svojimi 237 metri opozarja nase iz vseh predelov mesta in velja za najvišjo stavbo na Poljskem. Palača, ki je zloglasno darilo sovjetskega diktatorja Stalina poljskemu narodu, je bila zgrajena kot izraz prijateljstva med Poljsko in Sovjetsko zvezo, še danes pa je velikokrat kamen spotike predvsem pri starejših generacijah Poljakov, saj naj bi bila nepotreben spomin na socializem in temno zgodovino, ki so jo krojili ruski sosedje.

»STARI, KJE JE PRAVZAPRAV STARI DEL VARŠAVE?«
Čeprav tega na prvi pogled ni opaziti, je stari mestni del Varšave, za razliko od drugih Evropskih mest, dejansko novi del. Razlogi za to tičijo v burni zgodovini Varšave, saj je bilo mesto vedno znova žrtev vojn, vendar se je vselej hitro obnovilo. Najhujši udarec pa je Varšava utrpela med drugo svetovno vojno, ko je bila podobno kot Rotterdam ali Dresden skoraj popolnoma uničena s strani nacističnih sil. Po nekaterih navedbah naj bi bila škoda, ki jo je mesto utrpelo, neprimerljiva s katerimkoli drugim mestom, ki je doživelo podobno usodo. Uničenih je bilo nepredstavljivih 85 odstotkov mesta, zaradi česar so Poljaki resno razmišljali, da bi za prestolnico razglasili kakšno drugo mesto.

Varšava je imela enega izmed največjih deležev judovskega prebivalstva v Evropi, ki so ga nacisti strpali v znani Varšavski geto. Ta je bil največji izmed judovskih getov, ki ga je Tretji rajh ustanovil v času holokavsta. Med letoma 1941 in 1943 so stradanje, bolezni ter deportacije v koncentracijska in uničevalna taborišča zdesetkale populacijo geta iz prvotnih 450.000 na slabih 70.000 ljudi. Večina prebivalcev v getu je umrla zaradi bolezni in lakote ali kot posledica stalnih pobojev in to še preden so nacisti začeli masovne deportacije v taborišča. Med zgolj eno od takih deportacij je bilo okrog 254.000 prebivalcev geta poslanih v Treblinko in tam umorjenih. Ko je leta 1942 postalo jasno, da deportacije vodijo v smrt, se je veliko preostalih Judov odločilo boriti. Leta 1943 je bil varšavski geto prizorišče varšavske vstaje – prvega množičnega mestnega upora proti nacistični okupaciji Evrope. Pred glavnim spopadom so imeli Judovski odporniki nekaj uspeha – prevzeli so nadzor nad getom in se pripravili na končni boj. Ta se je začel na večer 19. aprila 1943. Večje število oboroženih nacistov je vkorakalo v geto in odbilo prvi val judovskega upora, nato pa začelo s sistematičnim zažiganjem in uničevanjem ulice za ulico. Ubili so vsakega Juda, ki so ga lahko našli. S tem je bil upor v glavnini zatrt, operacija pa se je uradno končala v sredini maja z uničenjem Velike sinagoge v Varšavi.

MESTO KOT FENIKS
Vojna je poleg terjanja številnih žrtev uničila tudi neizmeren del dediščine in za sabo pustila le redke stoječe stavbe ter tako oskrunila mestno zapuščino za večino stavb, zgrajenih pred začetkom dvajsetega stoletja. Danes pa je vse to del zgodovine. Mesto živi naprej in kot feniks, ki je vstal iz pepela, priča o neizmernem srcu, pogumu in trdni volji poljskega naroda, da se ne pusti zaznamovati vojnim zločinom in ne kloni pod grozotami, ki jih je v krvi zapisala zgodovina. Mesto so z neverjetno voljo obnovili oziroma ga v večini primerov na novo zgradili po srednjeveškem vzorcu, predvsem ob pomoči donacij številnih Poljakov iz domovine ali tujine. Temelj za obnovo so bile srednjeveške slike iz 17. in 18. stoletja ter fotografije, skice in načrti stavb, ki so jih po naročilu enega od profesorjev kot del naloge pred 2. svetovno vojno naredili poljski študentje, ki si med guljenjem klopi zagotovo niso predstavljali, da ustvarjajo enega najpomembnejših zapisov, na katerem se bo gradila prihodnost prestolnice. Obnovljeni stari del mesta je del Unescove svetovne dediščine in je popoln primer uspešne obnove kulturne dediščine.

WARS IN SAVA – POOSEBITEV GOSTOLJUBJA

Ob stopanju z Dvornega trga v staro mesto jedro se obiskovalec ujame v svet legend, od katerih je najbolj znana tista o prelepi deklici Syrenki, ki je upodobljena tudi kot del varšavskega grba. Vodna deklica se je na svoji poti ustavila na obrežju ob mestu, katerega lepota in gostoljubje sta jo tako prevzela, da se je odločila, da bo vse dni svojega življenja živela v reki Visli in s svojim petjem varovala mesto in njegove prebivalce. In res se nam med sprehodom po ozkih srednjeveških uličicah zazdi, kot da pesem sirene še danes odmeva med tlakovanimi trgi, saj v mestu skozi vse leto potekajo mnoge glasbene prireditve, koncerti in festivali. Kip rečne deklice Syrenke je mogoče občudovati na starem mestnem trgu, vsaj v poletnih mesecih pa ga skoraj vselej oblegajo trume bosih in nasmejanih otrok, ki se hladijo in igrajo v manjših izvirkih vode, ki obdajajo kip. Ko nam razigrani otroški vik in krik, ki se razlega med pročelji pisanih srednjeveških stavb, na obraz izvabi nasmeh in nas s črne zgodovine v mislih vrne v brezskrbne otroške dni, si tudi sami privoščimo dobrodošel oddih. Priporočam uživanje od vrču dobrega poljskega piva ali alkoholno manj močnega, a prav tako osvežilnega jabolčnika v eni od prijetnih kavarn, ki polnijo trg.
Kot nama je v nadaljevanju povedala Monika, o izvoru samega imena mesta Varšava kroži kar nekaj legend, vse pa imajo skupno to, da naj bi nekdaj ob prelepi Visli prebivala ribič po imenu Wars in njegova lepa žena Sava, ki sta bila daleč naokrog znana po svoji neizmerni dobroti in gostoljubnosti, na temelju teh pa naj bi zraslo tudi jedro starega mesta.
Če pa ste že v Varšavi, zagotovo ne gre zamuditi priložnosti, da si ogledate najbolj ozko hišo na svetu. Hiša, ki ima celo dve nadstropji, v višino meri 9 metrov, v širino pa le neverjetna 1,20 metra. Hiša je zgrajena po zamisli izraelskega avtorja in režiserja Etgarja Kereta, ki v njej tudi preživlja del svojega časa, in kot pravi sam, moraš imeti dober smisel za humor, da lahko zdržiš v hiši, ki v najožjem delu meri zgolj 72 centimetrov. Varšava se prav tako ponaša z dolgo zgodovino pisane besede; leta 1747 naj bi se tam odprla vrata prve javne knjižnice na svetu. Koga pa bolj mika slikovna zgodovina, naj se ustavi v prvem in čisto edinstvenem muzeju postrov oziroma plakatov na svetu. Umetnost plakatov tam ovekovečajo že od leta 1968, na ogled pa je prek 50.000 primerkov.

V ZAPOR ZARADI »PRDCA«
Ena posebej zanimivih in zabavnih zgodb, ki jih je ob pripovedovanju o političnem stanju v državi omenila prijateljica, je primer, ko je bil leta 2002 moški aretiran zaradi »prdca«. Vendar ta sporni izpust plinov človeka ni spravil za zapahe sam po sebi, ampak so bile pri incidentu sporne predvsem okoliščine prdca. Moža so namreč vprašali, kakšno je njegovo mnenje o delovanju tedanjega predsednika Lecha Kaczynskega, ta pa jim je odgovoril – z ničimer drugim kot – prdcem. Lahko bi rekli, da je v tem primeru »vetrc« povedal več kot tisoč besed, mož, ki naj bi ga po tem incidentu preganjal celo sam Interpol, pa se je moral za dejanje zagovarjati pred sodiščem. Zagotovo pa bi bilo zanimivo videti odziv prestopnika, ko je leta 2010 svet pretresla novica, da je na zahodu Rusije med pristankom strmoglavilo letalo, na krovu katerega je bil tudi poljski predsednik Lech Kaczynski. Lahko bi torej rekli, da je bil za njegov propad kriv nekoliko večji »vetrc«. Po pričakovanjih je priljubljenost umrlega predsednika po njegovi tragični smrti neizmerno narasla, zagotovo pa je zanimivo tudi dejstvo, da je imel preminuli predsednik Lech tudi identičnega brata dvojčka Jarosława Kaczyńskega, ki danes zaseda položaj poljskega premierja. Kot je dejala Monika, je šlo po mnenju mnogih za precej sporno zmago, kjer naj bi zmagovalna stranka Jarosława Kaczyńskega posegala po številnih »vprašljivih taktikah« pridobivanja glasov volivcev. Najbolj zloglasno zagotovilo zmagovalne stranke je na primer odmevna obljuba, da bo v namen spodbude rodnosti v državi, vsaka družina mesečno prejemala 500 zlotov oziroma 114 evrov za vsakega drugega, tretjega ali nadaljnjega otroka. Obljuba, ki je stranko dobesedno katapultirala na zmagovalno stopničko, pa je kriva za številne cmoke v grlih po celi državi, saj naj bi za poljsko finančno situacijo pomenila nepredstavljivo breme. Če samo pomislimo, da je do plačila upravičenih kar 2,7 milijona družin s 3,7 milijona otroci, razumemo, kje tiči razlog za na eni strani vsesplošno veselje in na drugi vsesplošni preplah.

MOGOČNO SRCE V KOZARCU
Naj pa še dodam, da naju je tudi tu presenetilo neverjetno število cerkva. Tako nesporno velja, da kadar nisi prepričan, ali stojiš pred cerkvijo ali ne, se odgovor v večini primerov vselej glasi: »Ja, še ena cerkev.« Poleg cerkva pa je Varšava nedvomno tudi mesto glasbe, predvsem zahvaljujoč enemu izmed najbolj priljubljenih in vplivnih pianistov in skladateljev klavirskih skladb 19. stoletja – Frédéricu Chopinu, rojenemu v bližnjem kraju Żelazowa Wola. Spomin nanj si je mesto zadalo kot eno glavnih poslanstev, saj ni meseca v letu, ko v Varšavi ne bi bilo klasičnega koncerta s poudarkom na Chopinovi glasbi, njegovo glasbo pa predvajajo celo posebne klopi po centru mesta. Ja, prav ste prebrali. Tako lahko medtem ko sedimo na klopi pred slavno cerkvijo Svetega križa, prisluhnemo Chopinovi glasbi, ki prihaja iz same klopi. Nato pa stopimo še v notranjost omenjene cerkve in si ogledamo steber, kjer zapečateno samo srce slavnega poljskega skladatelja. Frederic Chopin, ki je večji del življenja preživel v Parizu in je tam tudi pokopan, je namreč pred svojo smrtjo izrazil željo, da, ker je bilo njegovo srce vedno na Poljskem, naj bo tako tudi po njegovi smrti – dobesedno. Tako so v skladu z melodramatično prakso, ki je bila pogosta v času romantike, skladateljevo srce prenesli v Varšavo, kjer je odraščal. Zgodba pravi, da je srce v kozarcu alkohola – najverjetneje konjaka – na Poljsko pretihotapila njegova sestra, ki ga je skrivala pod plaščem, da ne bi z nenavadno prtljago zbujala neljubega suma in panike med policisti ali sopotniki. Kot seveda večino stvari v Varšavi pa so tudi ta del zgodovine poskušali uničiti nacisti, ki so v zavedanju ljubezni poljskega naroda do velikega skladatelja, ukradli Chopinovo srce in celo prepovedali predvajanje in igranje njegove glasbe. Seveda so srce po vojni vrnili, njegove skladbe pa danes bolj glasno kot kadarkoli poprej odzvanjajo iz vseh mogočih koncev mesta – celo iz klopi.