NOČNI OGLED KRAKOVA IN POLJsKA KUHINJA »V STILU«

Po pretresljivi izkušnji v Auschwitzu smo upravičeno iskali nekaj, kar bi nas razvedrilo in nam pognalo kri po žilah, in tako smo se polni upanja oklenili stare modrosti, ki se je sveto držimo na vseh svojih raziskovanjih tujih dežel: »Ni ga boljšega kot dobra hrana, da ti povrne vero v lepši svet.« Sedli smo za mizo ene od gostiln, ki smo jih srečali na poti nazaj v Krakov, in čisto »po Poljsko« nas je z bližnje gredice izzivalno bodel v oči pisan nabor skorajda preveč popolno urejenega cvetja, grmičevja in ostalega vrtnega okrasja, ki na tipičnem poljskem dvorišču prav ekspertno dosega tisto izmuzljivo mejo med dobrim okusom in »kičem«. Ko nam je natakar, ki nas je sprva tipično zamenjal za Slovake, na mizo prinesel »prvi hod« – »štamperl« poljske vodke, smo zadovoljno nazdravili, popili požirek in uživali v prijetni toplini, ki je vsaj delno omamila naše prazne želodce, nato pa z velikim zanosom nosove potopili v menije, kjer se je pred nami odpiral svet ugodnih cen in krepčilnih jedi. Ob pomakanju žlic v krepčilni »žurek«, tradicionalno poljsko juho, ki po okusu spominja na našo domačo kislo juho, v njej pa se skriva okusno presenečenje v obliki belih klobas in trdo kuhanega jajca, je bila naša vera v čudežne učinke dobre tradicionalne hrane povrnjena in poglobljena. Če namreč kaj drži kot pribito, je to trditev, da se na Poljskem dobro je in pije.

»SMACZNEGO I NA ZDROWIE!«
Pomemben del poljske tradicionalne kuhinje so predvsem jedi na žlico – juhe, za katere velja, da bolj, kot so močnate, z večjim veseljem bodo Poljaki pomazali krožnik. Na svoj račun pa na Poljskem, vsaj kar se tiče tradicionalne kuhinje, pridejo predvsem ljubitelji mesnih jedi, saj so glavne jedi pretežno mesne, prašič pa je seveda neizpodbitni nosilec naslova »kralj živali«. Med močnatimi jedmi prednjačijo »pierogi«, ki so lahko polnjeni z mletim mesom, skuto ali sesekljanim zeljem z gobami, sladki pa celo s sadjem. Gre za kuhane blazinice iz testa, ki malo spominjajo na nam bolj znane raviole, večinoma pa jih postrežejo posute s hrustljavimi ocvirki ali nekakšno omako iz smetane. Tradicionalno zelje, sveže ali kislo, seveda »paše« povsod, velika posebnost pa so kisle kumarice ali kumare, namočene v slanico, postrežene s polnozrnatim kruhom in namazom, ki je zelo podoben naši zaseki. »Mmmmm … Smacznego,« ali po naše: »Dober tek!« Pri pijačah pa seveda ni dvoma: nesporni zmagovalec je vodka, ki je specialiteta tega dela Evrope. Večinoma se pije čista, nas pa je navdušila različica, aromatizirana z zelišči, nabranimi v narodnem parku Białowieżi, kjer živi zober, evropski bizon, ki se s temi zelišči hrani – »Żubrówka«. Omeniti pa je treba tudi posebno lešnikovo vodko, ki ponavadi obnori predvsem nežnejši del družbe in ima okus nadvse podoben Nutelli. »Na zdrowie!« Ko pa smo ravno pri tradiciji alkoholnih pijač, ki je Poljakom pomembna skoraj toliko kot največji gurmanski presežki, ne moremo mimo piva. Varjenje piva ima na poljskem izredno dolgo tradicijo, ki sega v daljni čas zgodnjih slovanskih narodov. Najstarejši dokument, ki omenja pivo, je »Poljska kronika«, ki opisuje poljskega kralja, ki je vladal med daljnimi leti 992 in 1025, kot velikega pivca piva. Tudi na Poljskem pa se, kot pri nas, v zadnjih letih pojavlja trend obratovanja manjših pivovarn, ki proizvajajo odlična piva različnih vrst. Tistim bolj sladkosnednim pa bo zagotovo teknilo značilno »medeno« pivo, ki je pivo, »začinjeno« s posebno medeno mešanico. Poljaki ne veljajo ravno za velike pivce ali pridelovalce kakovostnih vin, saj jim to otežuje neugodno podnebje, ga pa zato večje količine uvažajo. Posebnost pa je tudi priljubljena »medica«, ki je na poljskem znana pod imenom Miod pitny ali »pitni med«. Torej, če ugibamo, kam bi na potovanje odšel odrasli medvedek Pu, je Poljska zagotovo dober odgovor, saj bi se med vsemi temi »medenimi« dobrotami počutil kot doma.

VEČERNI OGLED MESTA S KOČIJO
Ob koncu slastnega kosila smo celotno izkušnjo podkrepili še z napeto karting dirko, v katero se je podal moški del naše ekipe, in že smo bili pripravljeni na nadaljnje odkrivanje skrivnosti Krakova. Stari del mesta Krakov se ponaša z največjim številom zgodovinskih znamenitosti glede površino. Teh je kar 6.000, če pa k temu prištejemo še vsa umetniška dela, ki krasijo zgradbe, ulice in trge, število znamenitosti v starem delu mesta presega dih jemajoča dva milijona, in le predstavljamo si lahko, koliko časa bi potrebovali za ogled vseh teh znamenitosti. Najznamenitejše arhitekturne lepote vključujejo katedralo Wawel in kraljevi grad, Baziliko svete Marije in največji srednjeveški trg v Evropi, Rynek Główny. Zanimivost Krakova, ki ga enači s številnimi drugimi poljskimi mesti, pa je tudi ogromno število cerkva, ki je Krakovu prislužilo naziv »Mesto cerkva«, v preteklosti pa celo »Severni Rim«. Mesto pa je znano tudi po tem, da je tam kot nadškof deloval Karol Józef Wojtyła, znan kot Janez Pavel II, ki je bil oktobra 1978 kot prvi Slovan izbran za papeža. Krakov velja tudi za zelo mlado, »študentsko« mesto, saj je od približno 750.000 prebivalcev Krakova, kar 200.000 mladih študentov. Na eni najznamenitejših univerz v Evropi pa naj bi tam študiral tudi renesančni matematik in astronom Nikolaj Kopernik, čigar verjetno največji prispevek k človeštvu je izdelava in utemeljitev znanstveno uporabnega heliocentričnega modela Osončja. »Sonce, ki kraljuje na kraljevskem prestolu, nedvomno vlada nad družino zvezd, ki ga obkrožajo,« je Kopernik zapisal v svoji zloglasni knjigi revolucionarne vsebine, ki je postavila na glavo dotedanja astronomska vedenja. S svojimi trditvami, da je, zmotno z dotedanjim prepričanjem, Sonce, in ne Zemlja, tisto, ki tvori središče našega osončja, je dvignil veliko prahu, predvsem v cerkvenih krogih, prav tako pa je enkrat za vselej razblinil sanje vseh, ki so do tedaj zmotno živeli v prepričanju, da se »vse vrti okoli njih«.

Po večernem sprehodu skozi krakovske ulice in ogledu znamenitega srednjeveškega trga Rynek Główny, ki je kar prekipeval od življenja, pa je tudi nas, kot številne druge obiskovalce mesta, premamila možnost ogleda mesta na »tradicionalni«, bolj romantičen način – s kočije. Ni ga lepšega kot s kočije vsrkavati lepote mesta, številne zgodovinske in arhitekturne znamenitosti, ki se bohotijo v soju večernih luči, in opazovati, kako se okoli nas odvija nočno življenje, medtem ko se ob spremljavi topota konjskih kopit mirno, skoraj hipnotično pozibavamo vzdolž ulic v prevoznem sredstvu, ki skupaj s kočijažem izgleda, kot da bi ravnokar zapeljalo s strani kakšne pravljice. Ko pa smo že pri »pravljicah« – zametke krakovske naselbine naj bi ustanovil bajeslovni junak Krak, po katerem je mesto tudi poimenovano, po besedah stare legende pa naj bi mesto Krakov varoval mogočni zmaj, ki je bival v ogromni votlini pod mestnimi temelji. Če pa prisluhnemo drugi legendi, nehote pomislimo, da je mestu le za las ušlo poimenovanje po domači živali, ki je meščane rešila tiranije strašnega zmaja. Vsi, ki prihajamo iz Kozjega ali okolice, ob tej legendi seveda nemudoma potegnemo vzporednice s svojo legendo kraja Kozje in kozo, polno apna, ki je pokončala našo zmajevsko nadlogo. Po besedah legende pa naj bi se v Krakovu podobne rešitve zmajskega problema v zameno za roko kraljeve hčere spomnil pogumni in iznajdljivi domačin. Tako je mesto Krakov, podobno kot Kozje, rešila dokaj nenevarna predstavnica drobnice – le da v Krakovu kot junak dneva v zmajskih čeljustih ni končala koza, temveč njena bolj kosmata kolegica – ovca, polna skrivnega polnila – strupenega žvepla. (Mojca Valenčak)