Po dvodnevnem nepozabnem izkustvu Budimpešte nas je pot vodila naprej na sever, prek Slovaške v smeri kraja Zakopan. Ker je bila pred nami dolga pot, dobrih šest ur vožnje, in smo želeli še na isti dan prispeti v znamenito kraljevsko mesto Krakov ter se ob poti ustaviti še v Wieliczki, mestu na jugu Poljske, smo lepote slovaške pokrajine spremljali le skozi okna svojih avtomobilov, tudi ta nedolžen užitek pa nam je kmalu vzelo slabo vreme, ki je poskrbelo, da je bilo naše prvo snidenje s poljsko pokrajino po prečkanju meje s Slovaško dokaj sivo in brezizrazno. Kot pa lahko potrdi vsak ljubitelj starodobnih vozil, ki redno uživa v »neklimatizirani vožnji« doma ali drugod, smo bili dežja celo nekako veseli. Bil je dobrodošla sprememba od v nebo segajočih temperatur, ki so vladale na ulicah Budimpešte, med sprehodom po rudniku pa smo na kislo vreme tako ali tako popolnoma pozabili.

NAJSTAREJŠI IN NAJVELIČASTNEJŠI RUDNIK NA SVETU
Wieliczka, ki je od Krakova oddaljena le 16 kilometrov, v svojih globinah skriva neprecenljivo skrivnost: enega najstarejših in najveličastnejših rudnikov na svetu, ki ga je UNESCO leta 1978 vpisal na svojo listo svetovne dediščine v Evropi. Rudnik soli Wieliczka šteje med najbolj dragocene spomenike kulturne in naravne dediščine na Poljskem, vsako leto pa ta ponos poljskega naroda obišče več kot milijon turistov iz vsega sveta. Od leta 1945 do danes je rudnik obiskalo kar 39.750.967 turistov, samo v letu 2015 pa so si notranjost te znamenitosti ogledali turisti iz kar 188 različnih držav. Če ste približno iste »sorte« turist kot jaz, ki odkrivanje tuje države najraje doživlja skozi naravne lepote in poglede v krožnike in kozarce ter s tem povezano spoznavanje domačinov, tudi vi ne bi bili navdušeni nad poldnevnim sprehodom skozi rudnik soli, vendar že takoj ob vstopu in takojšnjem spustu v rudnik še tako skeptične raziskovalce presune pogled v špranjo, ki se razpira med nadstropji in nadstropji stopnic, kar 378 jih je,  ki vodijo v temne globine »slanega podzemlja. Ni ga obiskovalca, ki ga ne bi vsaj malo stisnilo v prsih, ko se po temačnem lesenem stopnišču spušča po v globino 67 metrov, zagotovo pa se vsak ustavi ob podatku, da rudnik soli Wieliczka s svojimi devetimi nadstropji doseže globino 327 metrov in vsebuje okrog 300 kilometrov rudniških rovov. Glede na globino rudnika bi tako vanj brez težav spravili cel Eifflov stolp, pa bi nam pri vrhu še vedno ostalo tri metre, medtem ko količina izkopanega materiala v času obratovanja rudnika znaša približno 7,5 milijona kubičnih metrov, s čimer bi lahko zgradili vsaj tri ogromne piramide. Turistom je na ogled le okrog 3,5 km najbolj atraktivnih predelov in veličastnih dvoran, kar predstavlja približno en odstotek vse površine rudnika.

Med sprehodom po rudniku lahko občudujemo nadvse zanimive rudniške hodnike, tlakovane s čisto soljo, pot pa se vije skozi prečudovite dvorane in kapelice vse do globine 138 metrov. Sicer so vse sobane in poti v rudniku okrašene s skulpturami iz čiste kamene soli, med katerimi so prava paša za oči zanimivi prekrasni lestenci. Kamena sol je v naravi sive barve v različnih odtenkih, ki spominjajo na pološčen granit, zato nismo bili edini, ki smo se v rudniku čudili odsotnosti belega ali kristalnega okrasja. Naj dodam, da je največji kip vzdolž turistične poti težak kar 15 ton, kar je enako skupni teži treh slonov.

VELIČASTNO SLANO SVETIŠČE
Vsem, ki jih povedano še vedno ni prepričalo in si med prebiranjem še vedno mislijo: »Ja kaj pa je to takega, ta rudnik, le še ena luknja v zemlji,« naj z veseljem predstavim najprepoznavnejši del rudnika – največjo podzemno cerkev sv. Kinge, zavetnice Poljakov, ki je v celoti izdelana iz kamene soli ter se nahaja na globini 101 metra! Po legendi je za odkritje rudnika v 13. stoletju zaslužna ravno kraljica Kinga, hči hrvaško-madžarskega kralja, ki se je zaročila s poljskim kraljem in za doto od svojega očeta zahtevala rudnik soli, ki ga takrat Poljaki še niso imeli. Treba je namreč vedeti, da je bila vrednost soli v tistem času, za razliko od današnjih časov, enaka vrednosti naftne vrtine. Madžarski kralj je hčeri podaril rudnik soli Maramures, ona pa se je, namesto da bi dala sol izkopati in prenesti na Poljsko, odločila za drug, dosti bolj praktičen in presunljiv način prenosa svojega bogastva. Vanj je odvrgla svoj zaročni prstan, ob svojem prihodu na Poljsko pa je v kraju Wieliczka raročila svojim podanikom: »Kopljite tukaj«!«. In kaj so ob izkopu odkrili nadvse presenečeni Poljaki, potem ko so brez dvoma kar nekaj časa premlevali pomen kraljičinih madžarskih ukazov, seveda njen prstan, ki jo je podzemno spremljal vso pot, z njim pa nepredstavljive kioličine kamene soli. S tem pogumnim dejanjem, ki bi ji ga zagotovo zavidale vse v času čarovniških procesov obtožene ženske, je zagotovo naredila nepredstavljivi vtis na svoje nove poljske podložnike, nemudoma pridobila večni svetniški status zavetnice rudarjev ter si za nameček brez dvoma zagotovila glavno besedo v svojem novopečenem zakonu in za vse večne uredila vprašanje, ko v zakonu »nosi hlače«.

Podzemna cerkev, posvečena sv. Kingi, meri približno 54 metrov v dolžino, 18 metrov v širino in okoli 12 metrov v višino, obok stropa je izklesan iz enega bloka soli, s katerega visijo kristalni lestenci iz kamene soli. Stene krasijo izrezljane skulpture in slike, ki že več kot 100 let ponazarjajo znane dogodke iz Svetega pisma, v cerkvi pa se nahaja tudi unikaten kip znamenitega papeža poljskih korenin, Janeza Pavla II. Kot nam je v svoji žvrgoleči poljščini hitel razlagati naš mladi vodič, ki je imel to srečo, da je na svojem zadnjem vodenju tega dne prejel skupino osmih Slovencev, dveh Japonk in enega Nemca, so bili za izdelavo te veličastne dvorane zaslužni zgolj štirje rudarji, posamezne kipe pa so izdelali znani poljski umetniki. Na srečo je nemški član naše podzemne ekspedicije obvladal tako poljščino kot angleščino in je tako skrbel za sprotno tolmačenje, še on pa je komaj dohajal našega vodiča, ki se mu je očitno doma na krožniku hladila večerja in se je odločil z zadnjo turo podreti lastni hitrostni rekord.

»JAMA«, KI PRESENEČA
Na globini 200 metrov se nahaja zdravilišče za blaženje težav z dihali, katerega posebnost je stalna temperatura in vlažnost, vsaj ženski del naše skupine pa je bil navdušen nad sodobno opremljenimi WC-ji in med hihitanjem po kabinah smo z veseljem poudarjale, da tako globoko še nismo imele priložnosti »odtočiti«. Posebej zanimiva pa so tudi številna slana jezera v notranjosti rudnika. Najgloblje jezero tako v globino meri kar devet metrov nahaja pa se 104 metre pod zemeljsko površino. Leta 2004 se je izkazalo, da ima jezero odlične pogoje za surfanje, ko ga je na svojem »surfu« ob podpori številčne publike in ogromnega ventilatorja prejadral svetovni in evropski prvak Mateusz Kusznierewicz. Največja votlina, dostopna obiskovalcem, je podzemna dvorana Stanislawa Staszica, ki meri v višino 36 metrov in se je za vselej zapisala v zgodovino ekstremnih športov ter celo v Guinnessovo knjigo rekordov z nadvse zanimivim dogodkom – prvim podzemnim letom z balonom. V svoji zagotovo najizvirnejši izvedbi pa se je tam izvajal celo bungee jumping. Res nepozabno!