KUČ TOUR 2016 »UP AND DOWN« – 1. DEL
Seveda tudi letošnje poletje ni moglo odbrzeti mimo nas, brez da bi se naša vrla KUČ-ekipa ponovno podala na eno svojih, sedaj že skoraj tradicionalnih, popotovanj oziroma »roadtripov«, kot moderno imenujemo tovrstno dolgo in dogodivščin polno potovanje z avtomobili oziroma kombiji. Naša potovalna ekipa je tudi letos temeljila na štajersko-koroško-primorski navezi devetih dobrovoljnih in veselih ljudi, zanesenjakov in ljubiteljev starodobnih vozil Volkswagen. Na pot, ki nas je tokrat vodila skozi pet držav vzhodne in osrednje Evrope, in je v celoti obsegala dobrih 3.000 km, smo se podali z dvema hroščema in dvema kombijema, ki so vseskozi uživali v neizmerni pozornosti in pogledih mimoidočih. Ideja in potek naše poti, z vsemi postojankami, znamenitostmi, prenočišči in obveznimi parkirišči, sta se ponovno »zakuhala« v zamiselnem »loncu« našega neuradnega vodiča in idejnega vodje popotovanja, Robija Hlupiča, ki je zastavil bojni načrt in kot glavne točke našega roadtripa na zemljevidu označil: Budimpešto, Krakov, Varšavo, Prago, České Budějovice, Český Krumlov in za konec še vzpon na znameniti Grossglockner. Glavni cilj in stalnica našega popotovanja je bila prestolnica in največje mesto Poljske, Varšava, saj sva imela midva Borisom tam posebej prijetno obveznost, ki je združevala prijetno s koristnim – fotografirala sva namreč poroko moje dobre prijateljice.

Torej, vrnimo se na začetek. Pred nami je bilo na kilometre in kilometre neznanih cest, ki so nas vabile v svoje prelepe, nam po večini še neznane pokrajine, med svoje ljudi in zanimivosti. Naši avtomobili so pokali po šivih od prtljage, tanki, polni do zadnje kaplje, hladilne torbe, založene z zalogami domačih dobrot, USB-ji pa naloženi z izbranim glasbenim repertoarjem, ki bo poleg prijetnega brnenja naših zračno-hlajenih motorjev poskrbel za zvočno kuliso popotovanja. Start je bil drugi teden v juniju, iz Maribora pa nas je pot, okoli 350 kilometrov, peljala v smeri Budimpešte, kjer smo prebili dva dni.

VSAK PETI MADŽAR JE BUDIMPEŠČAN
Budimpešta je zagotovo mesto, na katerega, vsaj mi Slovenci, prevečkrat pozabimo, ko načrtujemo izlete v tujino. Že takoj ob prihodu v to ogromno mesto, ki je največje mesto in hkrati prestolnica Madžarske ter eno največjih mest Evropske unije, nas presune veličina in lepota tega skoraj dvomilijonskega mesta. Morda je posebej impresivno dejstvo, da v Budimpešti živi kar 20-odstotkov celotne populacije Madžarske, kar pomeni, da je vsak peti Madžar, dejansko Budimpeščan. Mesto se razteza ob obeh bregovih reke Donave in je razdeljeno na 23 okrožij oz. občin. Na tem mestu sta včasih stali ne le dve, temveč kar tri velika mesta. Na desnem bregu Donave se tako nahaja nekdanje samostojno mesto Budim (Buda) in severno od njega Stari Budim (Óbuda). Pešta se nahaja ob levem bregu Donave.

NAJBOLJ »VROČE« MESTO
Težko je reči, kateri obraz Budimpešte nas najbolj očara, saj se tam kar tare dih jemajočih znamenitosti. Zagotovo pa je pri samem vrhu glavnih budimpeštanskih znamenitosti prav kolosalna neogotska zgradba madžarskega parlamenta, ki so jo gradili dolgih dvajset let, pokriva pa kar 18.000 kvadratnih metrov. Madžarski parlament je tretji največji v Evropi, v 268 metrov dolgi in 123 metrov široki zgradbi najdemo 10 notranjih dvorišč, 20 kilometrov stopnic, 691 sob, 242 neaktivnih kipov in 386 za odtenek aktivnejših poslancev. Budimpešta pa prav tako nosi sloves najbolj »vročega mesta v Evropi«. Uuu … kam so vam zdaj ušle misli. Hitro brzdajte svoje možgančke, tu namreč ne gre za nič drugega kot termalne vrelce. Torej je Budimpešta »dobesedno« najbolj vroče mesto, saj se na območju mesta nahaja več termalnih vrelcev kot v kateremkoli drugem mestu na svetu. Neverjetnih 70 milijonov litrov zdravilne termalne vode se dnevno dviga na površje mesta, kjer so posledično kot gobe po dežju rastla termalna kopališča, kopalniška kultura pa tam sega že v čas Rimljanov. Termalna voda izvira v približno 500 krajih po Madžarskem, kar pomeni, da najdemo vodo, katere temperatura presega 30 stopinj Celzija, v presenetljivih 70 odstotkih Madžarske pokrajine. Madžarska je prav tako rojstna država znamenite Rubikove kocke, kemičnega svinčnika, golaža in pa svetovno znanega iluzionista Harryja Houdinija. Prav v Budimpešti pa se nahaja tudi največje podzemno jezero v Evropi, ki so ga odkrili v notranjosti znamenitega Gerhardovega hriba, ki se dviga nad grajskim okrožjem med Elizabetinim mostom in Mostom svobode. Hrib se imenuje po škofu Gerhardu, ki ga je iz Italije poklical kralj Štefan, da bi pomagal pokristjanjevati Madžare. Da škof tam ni ravno pridobival na priljubljenosti, dokazuje dejstvo grozovitega konca, ki ga je škof dočakal, ko ga je skupina razjarjenih poganov zaprla v sod in pognala čez pečine med uporom nekaj let po kraljevi smrti. Na tem mestu danes stoji mogočni kip svetnika, ki ga obkroža polkrožna kolonada, pod njim pa teče umeten slap. Na vrhu hriba, kamor smo se zapeljali z avtobusom, se nahajata tudi citadela in spomenik svobode, ki so ga postavili v spomin na sovjetsko osvoboditev Budimpešte izpod nacistov leta 1945. Medtem ko nam je lase mršil prijeten vetrič na strehi dvonadstropnega avtobusa, smo po slušalkah prisluhnili vodiču in uživali v čudovitih razgledih, ki se obiskovalcu odpirajo s hriba tako na en kot na drug del mesta.

»HIJA, HIJA, HUNGARIJA!«
Po celodnevnem pohajkovanju po Budimpešti pa smo si zasluženo privoščili njihov znemneiti golaž – Gulyás – seveda pa ni šlo tudi brez znamenite palinke, ki ima na Madžarskem več kot 500-letno zgodovino. To žganje, ki bi ga pri nas po domače imenovali »šnops«, dobi oznako avtentične »palinke«, če ima najmanj 37,5 % alkohola. Poleg marelične so pogoste še slivova, višnjeva in hruškova. Pa »na zdravje« ali »egészségedre«, kot bi rekli Madžari. Naj za konec nekaj vrstic posvetim še čudežu jezikovne narave, ob katerem še izkušeni lingvisti večkrat popolnoma obnemijo – Madžarščini. Ta je zagotovo svojevrstna Evropska posebnost. Tako se za Madžare, ki so nam geografsko tako blizu, sicer pa svetlobna leta oddaljeni, večkrat pravi, da so edini narod, ki meji sam nase. Razlog za jezik, ki ti lahko »zlomi jezik« je prav njegova posebna jezikovna skupina, saj ne spada med indo-evropske jezike in ima v Evropi samo dva bližnja sorodnika, fisnki in estonski jezik, z njima pa tvori skupino ugrofinskih jezikov. Naša skupina z Madžarščino med obiskom Budimpešte ni imela težav, kot pravi nadležni »turisti« smo domačine na vsakem koraku nadlegovali z angleščino in s pritajenim smehom ponavljali nam popolnoma nerazumljive stavke v madžarščini ter se nasmihali ob vsem dobro poznanih šalah tipa: »Veš kako se v Madžarščini reče feferonu? Jedešpeče, serešpeče. Kako bankomatu? Serekeš. Televitziji? Zijaškišta …« In tako naprej. Zagotovo pa še dolgo ne bomo pozabili znamenitih krikov veselja: »Hija, hija, Hungarija,« ki so v navijaškem zanesenjaštvu in nacionalnem ponosu kar kipeli iz številnih, v večjem delu prijetno vinjenih madžarskih ust, in valovili med madžarskimi rdeče-belo-zelenimi zastavami, ki so v času našega obiska plapolale v čast zmage proti Avstriji na EURO 2016. (Mojca Valenčak)