S Tejo in Milanom smo se kar nekaj časa dogovarjali za primeren termin, ko bi nam uspelo najti luknje v urnikih in si privoščiti en lep izlet v naravi ter pofotografirali bodočo mamico in atija. Usoda je hotela, da smo se dobili ravno na lep jesenski dan in se sprehodili po poti ob Šmartinskem jezeru, ki je v jesenskem času res “kot iz pravljice” in se kar kopa v zlato-rumenih barvah. Luštemu parčku sva, malo za hec malo zares, zatrjevala, da imata zagotovo kakšne veze “tam zgoraj”, saj nas je dan nagradil z vremenom, o katerem fotografi ob jesenskih “fotošutih” samo sanjajo.

Sonce nas je božalo s svojimi toplimi žarki, kot da bi tudi samo s poslednjimi močmi, preden se dokončno ovije v blede zimske meglice, pozdravljajo novo življenje, ki je raslo pod srcem mlade mamice, in tako še bolj poudarilo jesenske barve pokrajine, da so drevesa kar žarela, jezero pa je leno počivalo v soju rumene doline … Po poti se je sprehajal ta lep parček … Brez rekvizitov in stilistov 🙂 Samo ona dva, jezero in majhni čeveljci, ki so obljubljali, da bodo kmalu zapolnjeni in bodo ponosno zakorakali v življenje z atijem in mamico ob strani.

Hvala vama Teja in Milan, za ta poseben dan, in vso srečo vajini mladi družinici!