O NAMA

No, pa smo tu, pred vprašanjem za milijon dolarjev. Kdo se skriva za objektivom? Kdo svet opazuje skozi majhno odprtino v objektivu in se neprestano trudi razumeti igro svetlobe in senc, razvozlati njene skrivnosti in jih preračunati v funkcije na aparatu, s katerim kot ribič v mrežo lovimo nepozabne trenutke in jih ob bok spominom obešamo na tablo večnosti. Uf, kako globoko. Dajmo malo poenostaviti: Kdo torej pritiska na gumb in se podpisuje pod fotografije, ki jih najdete na tej strani?

Tisti predel možganov, ki skrbi za naše interese in hobije, je pri nama najbrž videti kot stara ropotarnica, v kateri se najdejo vse mogoče reči. Od starih vinilk, ki jih imava po pridnem zbiranju že blizu dvesto, do raznih »vintage« kosov pohištva, ki jih Boris vztrajno rešuje pred gotovim propadom in jih shranjuje v stari kašči, ki pod najinimi rokami počasi dobiva novo podobo, seveda pa se tam nekje valja tudi ljubezen do starih dobrih »oldtajmerjev«, med katerimi je vodilni v razredu zagotovo Volkswagnov hrošč, sončno rumene barve, s katerim se z veseljem pripeljeva tudi na razne fotografske seanse, kjer ga vedno s pridom izkoristimo za popestritev kulise. V omarah, ki stojijo v najbolj odmaknjenih kotičkih najinih glav, tako že zdavnaj ni več prostora za okostnjake, ampak so se ti godrnjaje umaknili celi navlaki sanj, pričakovanj in idej.

V Borisu, ki skozi svoje življenje stopa v ritmu in duhu pesmi Lynyrd Skynyrd-a Simple Man in živi po načelu »simpl je pa najtrbulš«, se je manifestirala duša starega rokerja in podala roko entuziazmu zbiratelja in vznesenosti ljubitelja starih, skorajda pozabljenih reči.

Oba sva ljubitelja narave, kjer odvečno energijo sproščava s pohodništvom, kolesarjenjem, tekom, smučanjem, plavanjem in taborjenjem ter mimogrede dobiva še kak dober posnetek. Sva velika privrženca horror žanra (Zombies rule!), kar je pri Borisu omejeno predvsem na filme in nadaljevanke, pri meni pa sega še veliko globlje, v čarobni svet pisane besede. Najine police se kar šibijo pod težo knjig, med katerimi pa prevladujejo razni ameriški, angleški in nemški klasiki – zapuščina študija, kraljuje pa seveda sam Kralj, in sicer nihče drug kot Štefan Kralj oz. Stephen King. Takoj za petami mu sledi veliki mojster, spoštovani Sir Terry Pratchett, katerega sleherno delo je prava genialna mojstrovina, o kateri sploh ne bomo zgubljali besed, ker bomo drugače tu do jutra. Ko pa ne prebiram knjig ali poslušam avdiobooks-ov, zvestih spremljevalcev tistih, ki nimamo časa mirovati in brati, uživam v pisanju prispevkov, lekturi in vsem ostalem, kar vključuje delo za lokalni časopis, tu pa tam pa zavoljo vseh let, ki sem jih namenila študiju, tudi kaj prevedem in odpredavam svojim učencem. Moj drugi najljubši prostor, poleg postelje, pa je kuhinja, kjer vsako prosto uro izkoristim za mešanje, miksanje, pečenje, žganje – skratka packanje in eksperimentiranje, medtem ko družina hodi mimo in zmajuje z glavo: »Joooj, spet bomo jedli.« Boris pa medtem v svoji tipični pozi ždi za računalnikom in eksperimentira na svoj način – skozi oblikovanje, obdelavo fotografij in iskanje novih možnosti in smernic v fotografiji in drugod. In vse to z zanosom, ki vključuje ideje kot na primer, če torej obstaja Brenizerjeva metoda, zakaj ne še The Boris method. Vso to možgansko telovadbo pa tu in tam prekine, v roke prime kitaro ter odigra par komadov.

Torej, lahko bi rekli, da sva človeka, ki se v življenju ukvarjata z marsičim in na dan stopita v več različnih čevljev. Najbolj zabaven del številnih interesov in hobijev, pa je pravzaprav uspešno žongliranje med njimi. Sama jih s pridom združujeva, iz njih črpava ideje in z njimi gradiva temelje za najino glavno dejavnost – FOTOGRAFIRANJE. Torej, naj za konec navržem še nekaj besed o njej, ki z nama deli življenje. Ko gre za fotografijo, je najina mantra popolnoma preprosta: »Naj bo naravno in lahkotno.«

PRISLUHNIMO FOTOGRAFIJAM

Odgovor na vprašanje, kdo pravzaprav sva, pa vam lahko zaupajo tudi najine fotografije. Ja, s fotografijami je že tako, da na splošno povedo več kot tisoč besed, kar daje vedeti, da imamo opravka z nadvse čvekavimi in zgovornimi rečmi. Kot »vaške tercialke«, ki jim jezik teče kot podmazan, povedo vse o tem in onem, in ti, med tem, ko ti pod nos molijo pladenj sveže pečenega »štrudla« in se vonj cimeta in jabolk meša z omamno aromo močne turške kave, ki bi v trugo vsakega resnejšega srčnega bolnika zabila še zadnji žebelj, s pomežikom in pritajenim šepetom zaupajo vse, kar ste sami le slutili, pa še več – vse, kar si ne bi niti dovolili slutiti. Kot mačke, ki se jim nekako uspe prikrasti do polne sklede vrele kaše, okoli nje nič kaj veliko ne postopajo, temveč zagazijo naravnost v njeno sredo. Tako je tudi s fotografijami. Same povedo več kot dovolj, včasih preveč in le redko premalo. Zgodbe kot iz kakega termalnega vrelca vrejo iz njih in v naših mislih sprožijo prvo domino v vrsti mnogih, ki se nadaljujejo v pravi plaz misli ali pa kmalu usahnejo. Odvisno od fotografije.

In ker sama, skromnost na stran, dokaj dobro poznava fotografijo in njeno odprto naravo ter njeno nagnjenost k razkrivanju svoje življenjske zgodbe vsakemu, ki ima vsaj par minut časa, se vseskozi trudiva, da do potankosti izkoristiva ves njen potencial, njene slabosti pa spremeniva v prednosti in jih obrneva v korist sebe in svojih živih ali neživih modelov. Stremiva k temu, da najine fotografije pripovedujejo lepe zgodbe, in v misli tistega, ki jim posveti vsaj bežen pogled, zasadijo lepe ideje in občutke ter, dokler jim ne zmanjka sape, pripovedujejo o nepozabnih dogodkih in izkušnjah, ki nas zaznamujejo in spremenijo ter nas nato spremljajo skozi vse življenje.

FOTOGRAFIJE KOT V VEČNOST UJETI TRENUTKI

Kaj je lepšega, kot ujeti trenutek, ki nam nekaj pomeni, trenutek, ko smo srečni – USTAVITI ČAS. Ga zagrabiti za ovratnik, ko brezskrbno hiti mimo nas, ga povleči nazaj in stlačiti v žep. »Tako, tu ostani, bilzu mojega srca.« Lahko bi rekli, da so fotografije drobci časa, ki več ne obstaja, trenutki, ki so zbledeli in se zlili v zgodbo preteklosti, kjer živijo le še v naših mislih in v fotografijah, v obliki večnih spominov. Neprecenljivo je ujeti trenutke, nasmehe, dotike, neizgovorjene besede, ljubeče poglede, solze … Najbolj čudoviti trenutki v življenju so prav tisti, ki so najbolj minljivi, pa naj gre za trenutek, ko vrh zasnežene gore pobožajo prvi sončni žarki, ali iskrico sreče v otrokovih nasmejanih očeh. Trenutek mine, na njegovo mesto pa že stopi nov, svež. Fotografija, ki je skupek vseh dejavnikov, ki so se odvijali v času, ko se zaklopka v fotoaparatu spusti, je ena redkih načinov, ki uspe ustaviti čas. Skozi svojo enkratno naravo nas tako prisili, da se tudi sami ustavimo in trenutkom, ki nam drugače vse prehitro spolzijo iz rok, namenimo vsaj malo pozornosti.

»WHATEVER GETS YOUR TICKER GOING« ALI NARAVA STRASTI

In ker se tako spodobi, smo najino največjo strast – fotografijo – prihranili za na konec. Fotografiranje je stvar, ki naju najbolje definira in usmerja vsakdanji tok najinih življenj. V najino fotografsko ustvarjanje se zlivajo vsi prej omenjeni hobiji in tvorijo nekaj, kar je čisto najino.

Strasti so res taka nadvse zanimiva stvar, človeka ženejo od najvišjih vrhov sveta do najglobljih morskih sotesk, ga podijo do pragu, kjer se stikata življenje in smrt, ter vabijo nazaj domov, v toplino objema predobro poznanih rok in vonja po domači goveji juhi in sveže opranih rjuhah. In če pogledamo s tega zornega kota, najina strast niti ni tako zelo izredna in posebna, čeprav sva sama še vedno popolnoma prepričana, da je zagotovo ena izmed lepših in najbolj hvaležnih opravil na tem svetu. Živeti življenje, v katerem se vsak dan oborožen z najboljšo opremo, ki si jo trenutno lahko privoščiš, odpraviš na lov za popolno lučjo in dneve preživljaš ujet v igro med svetlobo in senco … Kaj je lepšega? Kot je eni svojih izrednih knjig zapisal veliki mojster Sir Terry Pratchett: »Svetloba misli, da potuje hitreje kot karkoli drugega, vendar se moti. Ne glede na to, kako hitro potuje, vselej ugotovi, da je tema že tam in čaka na njo.« Hm, je že tako. Res pa je tudi, da tema vedno pobere šila in kopita in se po hitrem postopku odstrani, ko v prostor vstopi svetloba, in takoj za njenimi petami smo mi, fotografi, ki nikoli ne obupamo in se vselej trudimo ujeti vsaj bežen spogledljiv nasmeh, ki ga ena nameni drugi in tako v objektiv uloviti večno igro dveh zaljubljencev, ki eden brez drugega ne moreta obstajati, skupaj pa tudi ne.