Družba veselih ljudi, entuziastov in ljubiteljev avtomobilskih posebnežev po nostalgičnem imenu hrošč je to poletje vpregla svoje starodobne jeklene konjičke, izmed katerih jih najmlajši šteje hvalevrednih 40, in se podala na – še zdaleč ne prvo in zagotovo ne zadnjo – vsekakor pa eno najdaljših poti do sedaj. Naša odisejada – kot lahko to dolgo in dogodivščin polno potovanje upravičeno imenujemo, ki je zrasla na miselnem zelniku veterana tovrstnih popotovanj po bivši jugi – rojenega Slatinčana in novopečenega Podčetrtčana – Robija Hlupiča – Pomaranče, naj bi štela veličastnih 2.500 km. Za razliko od Odiseja, znamenitega junaka Homerjevega epa in heroja Trojanske vojne, ki ga je pot izpred Troje vodila do domače Itake, so imeli naši starodobniki pred sabo štiri mejne prehode in ceste petih držav – vključno z našo rodno grudo Slovenijo še Hrvaško, Srbijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino. In čeprav mi, za razliko od Odiseja, za premagovaje poti na srečo nismo potrebovali dolgih deset let, nas je enako kot grškega junaka večkrat rešila moč razuma ter raznih vrlin, med drugim mehaničnih in kartografskih sposobnosti, nemalokrat pa smo bili, hočeš, ali nočeš, na milost in nemilost kot vsak nemočni popotnik na tuji zemlji le prepuščeni volji bogov.

Misija je bila zastavljena, cilji določeni, hostli rezervirani, števci lačni novih kilometrov, rezervni deli spakirani, sanje dosanjane in presanjane, v zraku je bilo poleg vonja po gorivu, ki je nepogrešljiv del vožnje s starodobniki, že slutiti pridih čevapčičev in polnjenih pleskavic, na katerih se že pridno topi kajmak, naša grla pa so v sebi komajda zadrževala vriske veselja ob obetih dobrega, hladnega piva po cenah, ki ne udrihajo po denarnicah, in zdravilnega, razkužilnega učinka domače rakije.

POTOVANJE DO BEOGRADA

Na pot smo se odpravili sredi noči, ko je marsikatera nočna ptica še jadrala po praznih in v tišino ovitih uličicah kozjanskih vasic v iskanju še zadnjega alkoholiziranega okrepčila ali zgolj poti do varnega zavetja postelje in ko so se črički po orošenih sadovnjakih šele dodobra opeli in lotili vrhunca večernih slavospevov v vročici poletne noči. Natankali smo polne rezervarje, prestavili najprej v prvo – počasi se daleč pride – kmalu pa še v najvišjo prestavo, ki jo premorejo naši stari jekleni konjički, in že je nočni zrak proti meji s Hrvaško rezal nostalgičen zvok brnenja »ljudskih vozil«. Po srečanju s še enim delom ekipe KUČ v Kumrovcu, ki ga je sestavljala »delegacija« iz Slovenj Gradca, so hrošči in kombiji zapredli še na cestah hrvaškega zamejstva in kaj kmalu so naši zračno hlajeni motorji že pridno srkali hladen jutranji zrak hrvaških avtocest. Še preden so sprednji pokrov vozil, kjer se je nahajal do zadnjega kubičnega centimertra zapolnjen prtljažni prostor, pobožali prvi žarki vzhajajočega sonca, se je naši karavani priključil še zadnji del zmagovalne ekipe KUČ – par iz Idrije, ki je naši odpravi zadal tisti končni pridih vseslovenskosti. Čudovit sončni vzhod smo tako dočakali na avtocesti, kjer so mimo naše pisane karavane v pregrešno dragih avtomobilih brez milosti švigali švicarski »gastarbajterji«, in komajda smo z gum dodobra otresli prah domačih cest, že smo obstali v koloni vozil, ki so imela le en skupen cilj – prečkati hrvaško-srbsko mejo. Tam smo ob boku lamborghinijem, mercedesom, BMW-jem in ferrarijem s švicarskimi tablicami, še enkrat znova spoznali, da čakanju in ostremu očesu neusmiljenih carinikov ne uide nihče, ne glede na konjsko moč, vpreženo pod jeklenimi pokrovi. Seveda pa naša ekipa KUČ ne bi bila to, kar je, če ne bi tudi te dogodivščine začinila z dobro mero humorja. Da bi se izognili nenehnemu prižiganju in ugašanju motorjev ter polžjemu pomikanju čez asfaltirane metre nikogaršnje zemlje med mejnima prehodoma ter hkrati morda prihranili kakšen deci goriva, smo vzeli pot pod noge in mejo dobesedno »prečkali« ter pred sabo potiskali naše »starčke« ter tako marsikomu polepšali dan, da je stopil z avta, kakšno rekel z nami, obudil kakšen nostalgičen spomin na svojo mladost, ko je njegov dovoz krasil ravno tak hrošč ali kombi, in izmenjal nasmeh ali dva. Po dvournem »pešačenju« v koloni čez hrvaško-srbsko mejo smo bili končno prosti in še kako se je prilegla zaslužena »domaća kafa«, ki jo skupaj z viljamovko postrežejo kar na bencinski črpalki, seveda za sovoznike, vozniki pa so bili z mislimi že na poti v središče srbskega glavnega mesta – Beograd. Tja smo prispeli v popoldanskih urah ter se kljub hudi vročini, ki se je na termometru že spogledovala s štiridesetimi, povzpeli na Beograjsko trdnjavo, ki stoji ob sotočju Drave in Save in je ena glavnih mestnih znamenitosti in pomemben zgodovinski simbol Beograda. Celoten kompleks in okoliško območje, zdaj urejeno v park, je znano tudi pod imenom Kalemegdan, ki izhaja iz turške skovanke besed kale – trdnjava in megdan – bojno polje. Leta 1456 so Beograd prvič oblegali Osmani, ki so trdnjavo skupaj s preostankom mesta dokončno zavzeli leta 1521 pod vodstvom Sulejmana I. Trdnjavo so preimenovali v Kalemegdan in na tem območju naselili muslimansko prebivalstvo. Konec 17. stoletja so mesto prvič zavzeli Avstrijci, ki so se nato redno spopadali z Osmani in si podajali mesto, posledice teh spopadov pa so dodobra uničile samo mesto in utrdbo. Leta 1868 so se Osmani dokončno umaknili in prepustili ozemlje novoustanovljeni srbski državi. Ogled same trdnjave in zanimivosti, ki jih skriva, predvsem pa uživanje v čudovitem razgledu na Beograd in sotočje rek, je bilo zagotovo vredno hoje po razgretih tlakovanih poteh Kalemegdana.

HIŠA CVETJA IN OPLENAC

Sprehodili smo se po čudovitih beograjskih ulicah, ki so tudi v najhujši vročini poletnega dne polne življenja, in si v eni izmed domačih gostiln pod Kalemegdanom privoščili težko pričakovano kosilo, ter se nato odpravili še na ogled Hiše cvetja na Dedinjah. Ta mavzolej predsednika Socialistične federativne republike JugoslavijaJosipa Broza Tita – se nahaja v okviru kompleksa muzeja zgodovine Jugoslavije, kjer je tudi Muzej 25. maj. Hiša cvetja, ki je pred Titovo smrtjo služila kot pomožna pisarna z vrtom, je bila kot mavzolej za obiskovalce odprta leta 1982 – dve leti po Titovi smrti. Objekt s kamnito grobnico je bil do razpada SFRJ pod stalnim nadzorom častne straže in opremljen s svežim cvetjem, še danes pa se v hiši poleg grobnice nahaja zbirka Titu podarjenih štafetnih palic iz vseh držav nekdanje Jugoslavije in izbrane fotografije iz predsednikovega življenja ter pogrebne slovesnosti. Po podatkih muzeja jugoslovanske zgodovine naj bi mavzolej do leta 2002 obiskalo nekaj manj kot 16 milijonov obiskovalcev. Pred dvema letoma pa so levo od Titove grobnice pokopali tudi njegovo nekdanjo ženo Jovanko Broz.

Pot nas je iz Beograda peljala na Oplenac, kjer je svoj začetek in konec ugledala kraljeva rodbina Karađorđevićev, družine, katere vsaj en član, Peter II., je bil tudi marsikateremu starejšemu, še živečemu Slovencu edini kralj. Na gozdnatem griču Oplenac nad vinorodnim krajem Topola so v mavzolej pod veliko cerkvijo svetega Jurija – Đorđeja po Srbsko – zdaj pokopani skoraj vsi člani kraljeve družine Karađorđević. Po prenočitvi v Topoli smo zgodaj zjutraj stopili na promenadno pot mimo skromne hiše kralja Petra I., izpred katere se je že videla cerkev s petimi kupolami, ki so jo začeli zidati leta 1910. Bogato opremljena, 27 metrov visoka cerkev, stoji na podstavku iz belega marmorja, vse stene njene notranjosti pa krasijo čudoviti mozaiki. V kripti in cerkveni ladji nad njo je pokopanih šest generacij Karađorđevićev. V cerkvi najdemo kar 725 mozaičnih kompozicij, celotna površina znaša 3.500 kvadratnih metrov, zanje pa so uporabili okoli 40 milijonov kamenčkov s 15.000 barvnimi odtenki, nam je v kratkem orisu zgodovine Karađorđevićev in gradnje cerkve povedala tamkajšnja turistična vodička. Po ogledu hiše Petra I., od koder je kralj nadzoroval gradnjo cerkve, smo ponovno ogreli motorje in svojo pot preko Čačka in Užic nadaljevali poti proti Zlatiboru, kjer smo se udeležili 5. BALKAN BUS MEETING-a in 2. Srečanja BUBA KLUBA iz celotne SRBIJE, več o tem pa v nadaljevanju …