Kot rečeno, smo v Etno selu kanjona Nividio, kjer nas je usoden splet dejavnikov premamil v brezglavi spust v brezno pivskih igric in norčij, preživeli sicer kratko, a sladko prvo noč na črnogorskih tleh. Nad nami se je bočilo temno nebo, za katerega se je zdelo, da se bo vsak čas zrušilo pod težo neskončnega števila zvezd, nočni mir je vsake toliko zmotilo oddaljeno, leno cingljanje kravjih zvoncev in umirjeno šumenje reke iz kanjona, drugače pa je okoli nas vladala prijetna odsotnost vsakršnega zvoka, značilna za tople poletne noči, ko celo črički uvidevno potihnejo v strahospoštovanju goste nočne tišine, ki bi jo lahko rezali s škarjami, kot palček Smuk meglo. Pred nami so v pripravljenosti stale steklenice vina in piva po nesramno nizkih cenah, pod mizo pa nam je stopala pridno grela večja »žlahta« dremajočih psov. Posledično veseljačenje dolgo v noč je bilo seveda samoumevno in neizogibno, naslednje jutro pa je po pričakovanjih prišlo neusmiljeno zgodaj. Iz našega skromnega domovanja smo velikih glav in plitve volje, v stanju »alkoholne prestrašenosti« prilezli do bližnjega gostišča in vse upe glede preživetja prihajajočega dne v nehumanih pogojih vročinskega vala položili v roke lastnika gostilne in hkrati glavnega kuharja. Sledil odločilni trenutek, ko je dan heroično rešil krepčilni črnogorski zajtrk, na čelu katerega se je, takoj za jajci s slanino, svežim paradižnikom in sirom, domačim kislim mlekom ter še toplim kruhom, seveda znašla glavna rešiteljica – domača kava, in že smo bili prerojeni in pripravljeni za nove izzive. Nov dan je ponovno prinesel čudovito vreme, napovedi pa so naznanjale, da bo srebro v termometrih doseglo rekordne višave. Sonce, kristalno modro nebo, razgled, ki se nikjer ne konča … Vse je bilo pred nami. Lepota, od katere zastane dih. Polni nove moči in življenjskega elana smo zapustili etno selo in prijeten hlad kanjona ter se odpravili v Nikšić.

Pot nas je peljala navzdol, v smeri obale, in ob zapuščanju črnogorske višje ležeče pokrajine so obratno sorazmerno z upadanjem števila metrov nadmorske višine, po termometru neusmiljeno plezale stopinje, ki so na ta dan resnično podirale rekorde in dodobra preizkusile sposobnosti naše »naravne klime«, delujoče po principu ugodnega razmerja odprtih in priprtih oken. Začrtana pot nas je najprej vodila v Nikšič in na nad njim ležečo točko, ki velja za najbolj priljubljen romarski kraj v Črni gori – samostan Manastir Ostrog. Gre za samostan Srbske pravoslavne Cerkve, posvečen sv. Vasiliju Ostroškemu, ki je prislonjen k skoraj popolnoma navpični kamniti steni, visoko na Ostroški Gredi. Ko je naša pisana »oldtajmer« karavana prispela ob vznožje hriba, smo po običajnem popotniškem principu načrtovanja, imenovanem »več sreče kot pameti«, naleteli na skoraj sumljivo prijaznega lastnika prodajalne spominkov, ki nam je dovolil uporabiti senčna parkirna mesta v bližini trgovinice in nam celo uredil taksi prevoz do samega samostana, vse v duhu »Pa nema na čemu, braća Slovenci,« ob čemer ni pozabil tako mimogrede dodati, da ko se vrnemo z gore, naj se pa le ustavimo še v njegovi prodajalni in kupimo spominek ali dva … ali tri. Kljub temu da so bile cene, ki sta jih za prevoz do samostana zaračunala taksista, za črnogorske razmere precej visoke, so bili kilometri, ki smo jih na tej poti preživeli na sedežih taksija in ne za volanom svojih starodobnikov, vredni vsakega centa. Predvsem lastniki kombijev so se kar naježili ob misli, da bi morali strmo in nadvse ozko pot, polno previsov, tunelov in prepadnih ovinkov, premagovati v svojih volkswagnih in na izredno ozkih in ostrih zavojih manevrirati med neštetimi avtobusi, polnimi vernikov, za katere je dan za pešačenje na to znamenito romarsko točko seveda prevroč in sveti kraj čudežev raje obiščejo v blaženem stanju klimatiziranih avtobusnih pogojev.

Ko smo končno prispeli do znanega samostana Srbske pravoslavne Cerkve, nas je ta nagradil z nepozabnim razgledom na svoje veličastno belo obličje, ki se ponosno dviga iz sive kamnite stene planine Ostrog, po kateri je dobil ime. Samostan Ostrog, vklesan v živo skalo, je v 17. stoletju dal zgraditi Vasilije Jovanović, ki je veljal za zdravnika in čudodelca. Nekaj let po smrti je bil razglašen za svetnika, v samostanu pa so pokopani njegovi posmrtni ostanki. Današnji videz samostana izhaja iz obdobja med leti 1923 in 1926, ko so ga obnovili, ker je požar uničil velik del kompleksa. Rokopisi, ohranjeni v samostanu, omenjajo ogromno število čudežev – že od leta 1942 naj bi jih zabeležili na stotine. Gre za primere nenadnega ozdravljenja, preživetja padcev, bomb, ki med vojno niso eksplodirale, in podobnih čudodelstev. Vsak Črnogorec želi vsaj enkrat v življenju obiskati samostan Ostrog, podobno kot mi svoj Triglav, zato je včasih gneča tam, posebno ob praznikih, nepopisna.

Ko smo se v svojih taksijih okoli dvanajste vračali v dolino, smo naleteli na avtobus, poln Poljakov, ki se je zagozdil na enem izmed ovinkov. Med čakanjem se je okoli že pridno nabrala horda »hudih« strokovnjakov spravljanja poljskih avtobusov skozi črnogorske ovinke in seveda obvezen delež »firbcev«, ki imajo dandanes na roko skorajda priraščen telefon s kamero, ki ne zamudi priložnosti za dokumentiranje, kako ubogi Poljak po centimetrih manevrira svojo klimatizirano škatlo skozi ovinek, ki ga s težavo zvozi že navaden avtomobil, mi pa smo medtem komajda zadrževali smeh na zadnjih sedežih taksija, ko je šofer popolnoma resno naznanil, da gre takoj, ko nas pripelje v dolino, domov, saj v tej vročini vendar nihče pri zdravi pameti ne more delati.

Sledila je pot do Podgorice, kjer je moški del odprave v črnogorski navezi ljubiteljev Volkswagnovih starodobnih vozil poskrbel za servis enega izmed naših kombijev, ki je bil potreben menjave ležaja, medtem ko se je nežnejši del naše karavane brez pritoževanja hladil v klimatiziranih trgovinah večjega supermarketa. Po uspešnem mehaničnem »intermezzu« nas je pot iz Podgorice preko Cetinja, nekdanje prestolnice Črne gore, peljala na goro Lovčen. Osrednji del tega območja je bil pred približno pol stoletja proglašen za narodni park, ki za Črnogorce predstavlja narodni simbol, poznan pa je po svojih naravnih in kulturno-zgodovinskih znamenitostih. Začeli smo vzpenjanje skozi gorska pobočja, kjer je soparna vročina počasi popuščala, nadomestil pa jo je prijeten hlad, ki je skozi okna nosil omamni spoj tisočerih vonjav raznih zelišč in aromatičnih cvetlic bogatega in raznovrstnega naravnega okolja. Park Lovčen se namreč ponaša s kar 1.300 različnimi rastlinskimi vrstami, je pa tudi dom mnogih živalskih vrst. Med vožnjo lahko torej naletimo ne le na volka, medveda, divjo svinjo, lisico in druge podobne živali, temveč nad nami in okoli nas plazi in leta okrog dvesto vrst ptic, enajst vrst plazilcev, pet vrst dvoživk, petinosemdeset vrst dnevnih metuljev, sto vrst mravelj itd. Nad vsemi temi bogastvi neokrnjene narave pa se na Jezerskem vrhu, enem izmed najvišjih vrhov lovčenskega pogorja, kot češnja na vrhu torte dviga veličasten mavzolej znamenitemu črnogorskemu vladarju in pesniku – Petru II. Petroviću Njegošu.

Naš napredek po pobočjih najvišjih vrhov lovčenskega masiva je naznanjalo brnenje hroščev in kombijev, ki so pridno »čuhali in puhali« in si razgrete motorje hladili s svežim visokogorskim zrakom, dokler niso hvaležno obmolknili na parkirišču vrh črnogorske »svete gore« – gore Lovćen. Pod nami se je odpiral dihjemajoči pogled na čudovito pokrajino narodnega parka, na nas pa je zviška zrl grandiozni mavzolej, posvečen znamenitemu črnogorskemu vladarju, duhovniku, pesniku in filozofu – Petru II. Petroviću Njegošu.

Njegoš se je šolal v cetinskem samostanu in v Boki Kotorski. Pri svojih rosnih sedemnajstih je suvereno prevzel cerkveno in državno oblast Črne gore. Zavedajoč se potrebe, da Črna gora postane sodobna država, je pomiril prepire med posameznimi plemeni in ustanovil senat – prvo izvršno vejo oblasti. Vzpostavil je sodišča, začel s pobiranjem davkov, utrdil meje svoje države, gradil ceste ter mimogrede ustanovil še prvo šolo in tiskarno. Ker pa je imel ob vsem tem očitno še vedno dovolj časa, je ustvarjal tudi svoje pesmi, med katerimi je verjetno najbolj znana pesnitev »Gorski venec«, v katerem piše o domovini. Pod vladavino tega mogočnega vladarja, ki je oblast nad deželo prevzel v letih, ki jih običajno pestijo poslednji vzdihljaji najstniških tegob in pubertetniških muh, Črna gora doživi dodaten razcvet tako v gospodarstvu kot tudi v kulturi in izobraževanju. Zato tudi ni nenavadno, da se je na stoto obletnico Njegoševe smrti leta 1951 tedanja Vlada narodne republike Črne gore odločila, velikemu vladarju Njegošu posveti veličastno in impresivno grobnico, vredno njegovega dela in imena, ki se ponosno bohoti na sami konici Jezerskega vrha – na višini 1.660 metrov. Mavzolej vladarju Njegošu na Lovčenu predstavlja najznamenitejše obeležje minule črnogorske zgodovine in je ob enem neizmeren poklon črnogorskega naroda svojemu velikanu, ki je bil po smrti na lastno željo prvotno pokopan v skromni kapelici v rodni vasi Njegoši, danes pa, hočeš ali nočeš, svoj večni mir uživa v sarkofagu iz belega marmorja v veliko veličastnejšem okolju grobnice vrh Lovčena. Preden smo pričeli z vzponom do grobnice, nas je ob vznožju stopnišča ustavil domačin Vladimir in nam postregel z informacijami o Njegošu in njegovem mavzoleju. Zanimivo predstavitev je začinil z zabavnim naborom slovenskih fraz, ki jih je stresal kot z rokava, nam ponudil še nekaj spominkov in nas za konec oskrbel z obvezno »dozo« goriva za lažje premagovanje stopnic – požirkom domače rakije.

STOPNICA ZA STOPNICO … PALAČA
Vzpon na monumentalni kompleks, grajen med leti 1970 in 1974, zaznamuje prehod skozi tunel s 461 stopnicami. Kot vse dobre stvari v življenju tudi doseg mavzoleja in razgledne ploščadi, s katere se razprostira prečudovit pogled na večji del Črne gore, terja svoj dolg, ki ga poplačamo v potnih čelih, globokih vzdihljajih in težkih stopinjah, in kot vse dobre stvari, je tudi ta vredna časa in truda. Naša vztrajnost je poplačana takoj, ko se nam konec na videz neskončnega stopnišča oko ustavi na mogočnem preddverju mavzoleja, ki je enkratna kompozicija arhitekturnih in umetniških dosežkov preteklega časa in se začne s kar štiri tone težkim studencem, mogočnim stebriščem ter visokima kipoma iz črnega marmorja, ki predstavljata Črnogorki v narodni noši. Ti v višino merita 4 metre in pol ter tehtata vsaka po osem ton. V središču atrija stoji kapela iz temno zelenega marmorja, v njej pa zamišljeno čaka granitni Njegoš, težak vrtoglavih 28 ton in visok slabe štiri metre, nad njim pa se na stropu višine 9 metrov razprostira zlato nebo – impresiven mozaik z 200.000 pozlačenimi ploščicami.

Za mavzolejem ozka pot vodi še do razgledne ploščadi, ki nam postreže z nepozabnim razgledom, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Pred nami se na eni strani kot na dlani razprostira celinska pokrajina Črne gore, na drugi pa se iz jadranskega morja strmo vzpenja gorski masiv, ki s svojimi vijugastimi vrhovi ustvarja prečudovit, prostran zaliv – Boko Kotorsko. Pred našimi očmi na oddaljenem obzorju zemlja skoraj nevidno prehaja v neskončno modrino neba, okoli nas pa ni slišati ničesar razen živčnih krikov dveh Poljakov, ki vsa panična usmerjata otroke po ozki poti do razgledne ploščadi, ki seveda z nobene strani ni zaščitena z ograjo in za razliko od naše znane paštete zagotovo ne bi prejela oznake »Mame potrjujejo«.

VROČICA V KOTORJU
Sledil je spust v kotorski zaliv, kjer nas je v mestu Kotor čakalo prenočišče in težko pričakovana večerja. Boko Kotorsko sestavljajo številni manjši zalivi, ki jih združujejo ozki kanali in tvorijo eno najlepših naravnih pristanišč v Evropi. Zaliv se v večernih urah zavije v ognjene tančice sončnega zahoda in zdi se, kot da vanj počasi legajo meglice čistega zlata, ki jih svetloba zahajajočega sonca obarva rdeče-vijolično, dokler se na obzorju ne iztečejo v morje in ga napolnijo z nezemeljsko svetlobo, da se zdi, kot da ladje plujejo po morju iz živega srebra. Ko je naša odprava začela počasen spust po znamenitih lovčenskih serpentinah, po katerih je speljana stara karavanska pot do mesta Kotor, tako enostavno ni šlo brez vzdihujočih pogledov na prečudovito, pravljično naravo, igro barv, svetlobe in senc, ter seveda ustavljanja avtomobilov na primernem mestu in fotografskih akrobacij po skalnatih pobočjih – vse za ovekovečenje slikovitega črnogorskega zaliva in seveda naše nasmejane odprave.

Nasmehi pa so bili kmalu le sladek spomin, z obrazov nam jih je, prej, kot smo se zavedeli, izbrisala neverjetna sopara in vročina, ki je s spuščanjem v Kotorski zaliv postajala vse bolj nevzdržna. Zdelo se je, da vstopamo v razžarjeno finsko savno, kjer aromaterapevtski učinki temeljijo na mešanici vonjav morja, pristanišča in stoterih restavracij. Kotor je znamenito srednjeveško obmorsko mesto, znano po svojem dobro ohranjenem mestnem obzidju in trdnjavi, do katere se lahko povzpnete po številnih stopnicah. Stisnjeno med strma pobočja gorskega masiva in obalni del zaliva velja za eno najbolj slikovitih pristaniških mest na svetu. Z daljave je trdnjava, ki vse vzpenja po strminah za Kotorjem, skorajda nevidna, saj se lepo zlije s sivimi skalnatimi pobočji, v noči pa je čudovito osvetljena, in skupaj s svojim odsevom v zalivu tvori zaključen krog – prelep sij, ki je videti kot bogata krona, ki obdaja in varuje mesto. Znotraj mestnih zidov ležijo labirinti marmornih ulic, kjer nas iz majhnih, skritih trgov pozdravljajo čudovite cerkve, trgovine, bari in restavracije. Skratka – romantika na vrhuncu, ki pa se nas med našim obiskom Kotorja žal ni dotaknila. Lahko bi rekli, da nas je pustila hladne, vendar smo bili pri 39 stopinjah Celzija ob desetih zvečer, medtem ko smo si pridno otirali nosove potnih kapelj, da nam niso močile izredno dobre večerje – po sreči smo namreč naleteli na picerijo, ki velja za najboljšo v celem Kotorju –vse prej kot hladni. Večer se je obrnil na boljše, ko smo končno dočakali prijetno nočno ohladitev v morju na Kotorski plaži ter s pivom v roki zrli na migetajoče lučke luksuznih jaht, ki so rezale morsko gladino ter zabrisale zlati odsev Kotorja v zalivu. Sledila je dolga noč »kuhanja« v sopari stanovanja, ki je bilo sicer v samem centru Kotorja, a za to toliko bolj segreto od vročine, ki se je dvigala z razgretih mestnih uličic, naslednji dan pa smo krenili še na zadnjo daljšo pot naše Volkswagnove karavane po Balkanu. Pot nas je peljala ob črnogorski obali do Neuma – občine in mesta Bosne in Hercegovine, ki leži ob Jadranu, kjer smo si privoščili še zadnjo porcijo čevapčičev in se namočili v »bosanskem morju«, nato pa mimo Dubrovnika in vse do Krka, kjer smo preživeli še zadnje dni naše Volkswagnove ALL STARS (KUČ) Ture 2015.