Po slovesu od prijateljev in somišljenikov na Zlatiboru nas je pot peljala naprej na kamnita tla tretje države, katere ceste smo si namenili podrediti v okviru našega »odisejskega« popotovanja – Črne gore. Naš dom je tako za tri dni postala majhna gorata republika na jugu Balkana, ki po osamosvojitvi leta 2006 velja za drugo najmlajšo državo na svetu. Njeno ime naj bi po legendi izviralo iz gostih, temnih gozdov, ki so poraščali planino Lovćen – pokrajina, ki naj bi opazovalca spomnila na »črne gore«.

Pot nas je mimo Zlatarskega jezera, skozi Prijepolje peljala do mejnega prehoda Jabuka, kjer smo brez težav in večjih zastojev zapustili Srbijo in pozdravili črnogorska tla. Carinike, ki so se po območju mejnega prehoda pomikali v tipičnem tempu dežele, za katero se zdi, da hitenje, živčnost, »sekiranje« in stres prepoveduje v samih ustavnih temeljih svoje republike, so zanimali le letniki naših starodobnih volkswagnov in že smo odbrneli naprej proti Pljevlji in od tam v samo osrčje previsov in strmin, med katerimi žubori ena najlepših in najbolj slikovitih evropskih rek – Tara. Bistra Tara, ki jo domačini imenujejo tudi »suza Evrope«, se kot modra žila, ki v belo skalnato okolico prinaša življenje, prebija po svojem kanjonu, vrezanem globoko v kamnita tla. Med vrhovi, rodovitnimi nasadi in pašniki se čeznjo pnejo številni mostovi, izmed katerih zagotovo najbolj izstopa most na Đurđevića Tari med vasmi Budečevica in Trešnjica. Znameniti most s petimi loki je projektiral eden največjih srbskih gradbenih strokovnjakov – arhitekt Mijat S. Trojanović, gradbena dela pa so potekala od leta 1937 do konca leta 1940. Most, ki je dobil ime po kraju, v katerem je postavljen – Đurđevića Tara, je v tistem času podiral vse rekorde. Za potrebe izgradnje so namreč postavili največji leseni oder, ki je predstavljal skoraj polovico cene celotne izgradnje. Celotna dolžina mostu je izjemnih 365 m, nad kanjonom reke Tare pa se prek 170 metrov v višino dviga tedaj zdaleč največji armirano-betonski lok z razponom 116 m. Ob dokončanju je bil znameniti most Đurđevića Tara eden najvišjih armiranih cestnih mostov v Evropi ter eden najlepših cestnih objektov te vrste na svetu.

DSC_9763 (Kopiraj)

Ob pogledu na veličasten most s petimi arkadami, ki predstavlja ponos Črne gore in še danes šteje med arhitekturne presežke, in turkizno Taro, ki se vije po kanjonu prek 170 metrov nižje, človek pomisli na popoln spoj človeške ustvarjalnosti in spretnosti ter lepot neokrnjene narave, ki jih v črnogorski pokrajini ne manjka. Z bližnjih vrhov se most, grajen skoraj povsem ročno, namreč popolnoma vklopi v ambient grandioznega kanjona in izgleda skorajda kot le še eden od Tarinih zavojev. V tem čudovitem razgledu smo uživali z lesene terase novega gostišča, ki je po reki, ki šumi v globinah pod njim, prevzelo ime »Suza Evrope«, in še ni izgubilo tistega domačega vonja po svežem lesu. Pred nas je mlada natakarica, ki smo jo sprva kar malo zmedli s svojo »evropsko« naglico naročanja, postavila pladnje pečenega mesa, in nam med tem, ko smo s polnimi usti mrzlično naročali dodatna piva in seveda obvezne rakije »za prebavo«, kot prva namenila znamenite besede: »ajde, polako Slovenci!« Te smo med potjo po Črni gori slišali še večkrat – vsaj dokler nismo tudi sami zapadli v nalezljivi ležerni utrip tamkajšnjega življenja in za nekaj dni prevzeli tisti tipični »črnogorski« tempo, ki ga v turistični vsakdan obiskovalcev sami po sebi vsilijo nejevoljni pogledi domačinov, ki ne tolerirajo brezglavega hitenja, in pa morda celo sam zrak, ki je tam najbrž »gostejši« kot drugod po svetu in tako preprečuje pomikanje s hitrostjo, ki bi povzročala večje premike v zračnih tokovih. Med našo gostijo je kanjon, ki je nagnjen k hitrim vremenskim spremembam, zajel oblak megle, zrak pa je osvežila dobrodošla poletna ploha, ko smo zvrnili še zadnjo kavico pa je dolino že napolnila zlata svetloba večernega sonca, ki je božalo pravkar opran most in po dolini vrtinčilo še zanje oblačke meglice.

Ob prečkanju mostu in seveda obveznem »fotošutingu« so se naši pogledi ujeli v debele žice, ki vzporedno z mostom prečkajo kanjon, in ravno takrat je mimo nas kot naročeno zapeljal džip, do polnega naložen z vriskajočimi turisti, katerih klici navdušenja niso mogli biti nič drugega kot posledica adrenalinske doze – v trenutku je bila naša usoda odločena – gremo na ZIP LINE! Princip je preprost: dva brega, globok prelaz, debela »zajla« in adrenalinskih doživetij ter nepozabnih razgledov željni avanturisti, ki most in reko pod njim ter kubike in kubike zraka med njima doživijo iz popolnoma novega zornega kota. In kmalu po tem, ko smo se tresočih kolen povzpeli na hrib, kjer nas je čakal prvi del postaje ZIP LINE, ki se reklamira kot eden največjih v Evropi in v dolžino meri dobrih 300 metrov v globino pa vrtoglavih 170 m, so po dolini že odmevali naši klici navdušenja, pomešanega z zdravo mero strahu. Tako so z džipa, ki nas je po »ziplajn« doživetju pobral na drugi strani kanjona in nas prepeljal nazaj čez most, sestopili nasmejani in skuštrani Slovenci, prevetreni od vlažnega zraka v kanjonu in bogatejši za še eno nepozabno doživetje.

DSC_9776 (Kopiraj)

Od kanjona Tare so naši »oldtajmerji« zagrizli v strmino in pridno premagovali pot proti Žabljaku, najvišje ležečemu mestecu na Balkanu, ki se nahaja na nadmorski višini 1456 m. To malo turistično mestece predstavlja središče največjega črnogorskega nacionalnega parka – Durmitorja. Med vožnjo po Durmitorju smo se razgledovali po čudoviti naravi, ki jo je soj večernega sonca odel v zlato-zelene barve, in idilično pokrajino, ki tudi sicer velja za enega najlepših predelov na območju celotne nekdanje skupne republike, prelevil v pravi raj na zemlji. Očitno smo v presunljivih razgledih, ki so se odpirali z vijugastih cest, speljanih med hribovji in vmesnimi kratkimi predori, obdanimi s pisano kuliso južne strani planine Durmitor, kar malo preveč uživali, saj smo nevede skrenili s poti in v iskanju prenočišča, ki nas je čakalo v Etno selu kanjona Nevidio v bližini Šavnika, prevozili dobršen del kanjona, za kar smo bili na koncu tudi hvaležni, saj smo tako spoznali še nekaj več skritih lepot pokrajine in na naše presenečenje med obračanjem na ozki cesti doživeli tudi nepozabno srečanje z voznico pasata, ki ni mogla šteti prek deset let. Prvotni cilj smo dosegli ravno, ko je nastopil mrak in so nebo črnogorskega parka, neomadeževano s svetlobnim onesnaženjem, razsvetlile milijarde zvezd, tišino so prepredale pesmi čričkov in o Wi-Fi-ju ni bilo niti črtice sledu. Vselili smo se v enega od devetih bungalovov, zgrajenih iz naravnih materialov, na plan privlekli kitaro in se ob spremstvu »družinice« vaških psov odpravili na teraso gostilne v središču vasice, kjer so dobrodošli vsi ljubitelji okusne domače kuhinje, zvečer pa mize zapolnijo domači špricarji in rakije. Pivo za dober evro in liter vina za pet ter druge tekoče dobrote so tudi našo družbo zadržale pozno v noč in tako se je zjutraj še kako prilegel krepak zajtrk z jajci, domačim kruhom ter kislim mlekom in pa nepogrešljivo »domaću kafu«, ki ga je pripravil sam šef gostilne. Po obilnem zajtrku nas je pot peljala v Nikšič in od tam na Lovčen ter v Kotor, kjer smo preživeli še eno noč na črnogorskih tleh. O tem pa več v naslednjem delu potopisa.