Po razgretem asfaltu hrvaških avtocest je naša ekipa kluba starodobnikov KUČ pot čez Beograd nadaljevala do Oplenaca nad Topolo, pa skozi Užice vse do Zlatibora, znanega poletnega in zimskega letovišča, kjer smo preživeli tri nepozabne dni Balkan Bus Meeting-a in Srečanja Buba Kluba Srbije, preden smo pot nadaljevali naprej proti Črni gori.

Sam kraj Zlatibor se nahaja v osrčju istoimenske planine, ki se na površini približno 1000 km2 razprostira na nadmorski višini, za katero že velja tisto nenapisano pravilo, da se tam živi brez greha, in je ena najbolj znanih in najstarejših turističnih destinacij v Srbiji. Zlatibor popotnika iz Slovenije nehote spomni na naš domači biser – Kranjsko Goro, seveda s to razliko, da shujševalna kura, ki jo tu privoščimo svoji denarnici, še zdaleč ni tako nehumana, turisti, ki jih srečujemo, so večinoma srbski veljaki in ne avstrijski upokojenci, kava, ki ti jo postrežejo, pa je tista prava »domača«, v kateri žlička zagotovo stoji pokonci in bi v trugo vsakega resnejšega srčnega bolnika zabila še zadnji žebelj. Tamkajšnji svež gorski zrak, ki naj bi imel blagodejne učinke na splošno telesno počutje obiskovalca, je imel očitne zdravilne učinke tudi na našo ekipo KUČ-a, ki se je po vožnji skozi prelepo gorsko, a kljub temu presenetljivo zeleno pokrajino počasi prebudila iz stanja vročinske »hibernacije«, ki so jo povzročile rekordne temperature, ki so srebro v termometrih po Srbiji dvignile prek štiridesetke, in popolnoma razumljivo, a zato nič lažje prebavljivo pretiravanje s srbsko hrano, kjer sta v pregrešno dobrem hamburgerju za neverjetna dva evra po besedah enega od sopotnikov »kravica in prašiček najboljša kolega, ko se srečata v pleskavici, polnjeni s slanino in sirom.« Ob prihodu v Zlatibor, kjer se je v organizaciji domačega srbskega kluba odvijalo mednarodno srečanje Volkswagnovih hroščev in kombijev, ki se ga je že drugo leto zapored udeležilo rekordno število ljubiteljev VW starodobnikov iz Srbije, Hrvaške, Črne gore, Slovenije, Bolgarije, Romunije, Avstrije in celo Avstralije, smo bili člani ekipe KUČ pripravljeni na nove izzive. Ženske smo sedle za volane, fante pa smo s kitaro in pivom naložile na prikolico kombija ter jih prepevajoče in vriskajoče pripeljale na prizorišče ter tako poskrbele za nepozaben prihod slovenske »odprave«. V kampu, kjer se je v štirih dneh zbralo 127 originalnih, obnovljenih hroščev in kombijev vseh letnikov in več kot 250 članov Volkswagnove posadke, so sledili pozdravi starih prijateljev, avtomobilskih navdušencev, »bratov«, ki jih v svetu, kjer ni državnih meja ali političnih zamer, družita strast, unikaten življenjski slog in ljubezen do »VW oldtajmerjev«. Dan se je hitro prevesil v večer, ki so ga, kot je to »praksa« na tovrstnih srečanjih, zaznamovali prijetno druženje, zabava in ples ob koncertih odličnih rokovskih skupin.

»MORA POLAKO, ALI STIŽE SVUDA!«

Na sobotno dopoldne so organizatorji za vse udeležence srečanja pripravili prav poseben izlet, katerega najlepši del je bila zagotovo panoramska vožnja v koloni več kot stotih »oldtajmerjev. Naši hrošči in kombiji so se tako pridružili več kot kilometer dolgi pisani mednarodni koloni starodobnikov, ki se je vila po hriboviti pokrajini in navduševala vse ostale udeležence v prometu, ki so jim srbski kolegi skozi okna, vselej odprta v spoštovanju principa domače »prirodne« klime, z nasmehom zatrjevali: »Mora polako, ali stiže svuda!«. Pot nas je peljala vse do Mokre Gore, kjer smo asfalt zamenjali za jeklene tire ene najlepših turistično-muzejskih železnic v Evropi in se v stari parni lokomotivi odpravili na vožnjo po Šarganski Osmici – 14 km dolgi ozkotirni železnici, ki je nekoč predstavljala eno glavnih vezi Evrope z Jadranskim morjem in je povezovala Beograd s Sarajevom in Dubrovnikom. Medtem ko smo v enem izmed starih vagonov v družbi dobrovoljnih Črnogorcev uživali v zanimivi vožnji in čudovitih razgledih, je muzejska parna lokomotiva po obnovljeni progi veselo vijuga skozi številne tunele in ozke prehode, premagovala skalnate predele med Šarganom in Mokro Goro, prečkala mostove in viadukte ter tekom poti premostila višinsko razliko 300 m. Najbolj znan del proge je zagotovo del v obliki osmice od Mokre Gore do postaje Šargan Vitasi. Ker namreč parna lokomotiva ni zmožna premagovanja tolikšnega vzpona, višinsko razliko na izviren način premosti z vožnjo po progi, speljani po zavitih krogih, ki spominjajo na pentljo. Na poti smo se večkrat ustavili ter uživali v odličnih razgledih na prekrasno pokrajino, na postaji v Jatareh pa smo si privoščili daljši postanek in dobrodošlo hladno pijačo. Na poti nazaj v kamp smo se na hribu Mećavnik pomudili še v tematskem filmskem mestecu znanega srbskega režiserja Emira Kusturice– Drvengradu, ki ga krasijo številne povsem avtohtone, lesene zgradbe, in se sprehodili po tlakovanih poteh, po katerih so nekdaj odmevali koraki marsikaterega znanega prijatelja Kusturice, med drugim tudi Maradone in Johnny-ja Deppa. Vas je bila pod roko režiserja zgrajena za snemanje filma »Življenje je čudež«, danes pa jo obiščejo trume turistov, ki v tem netipičnem turističnem mestecu najdejo vse, kar imajo veliki: med drugim celo galerijo, cerkev, knjižnico, slaščičarno, lesene trgovinice, kinodvorano, bazen in narodno restavracijo …

Po vrnitvi v kamp na Zlatiboru je sledila večerja in pa seveda koncert in zabava do zgodnjih jutranjih ur. Pogovori med prijatelji so trajali pozno v noč, pod vplivom mokrega jezika in glavnega arbitra (rakija) pa se je med slovenskimi in črnogorskimi izbranci izpisala celo nova »pozitivna geografija«, ki je slovensko ozemlje po širini povečala za 40 cm, davek, ki smo ga morali plačati, pa je bil ležaj na enem izmed naših kombijev. Da pa ne bo prišlo do zgražanja, kako smo v Srbiji na lastno pest veselo trgovali z našo domačo zemljo, naj obrazložim, da je šlo tu zgolj za manj odmevno, a za nas še vedno precej pomembno delitev ozemlja v kampu med parcelama, kjer sta bili nastanjeni slovenska in črnogorska »oldtajmer« delegacija. Trije dnevi, ki smo jih preživeli na srečanju na Zlatiboru, so kar prehitro minili in že je bilo tu težko slovo in seveda obljube, da se drugo leto na tem ali onem srečanju zopet vidimo. KUČ ekipa se zahvaljuje organizatorjem za odlično izpeljano srečanje, še posebej pa vodilni sili – Šmaki. Nas pa so že vabila temna gorovja Črne gore, s svojimi naravnimi parki, prelazi in kanjoni, ki štejejo med največje na svetu in so jih v neizprosna tla vžrle smaragdne reke, ter črnogorsko primorje in lepote Boke Kotorske. O tem pa več prihodnjič.

Največkrat izrečen slogan v Zlatiboru, ki ga je izrekel Veliki Boris, je: »Gledaj visoko, diši duboko, ovo je Zlatibor!«